Švicarija, ki deluje v sklopu Mednarodnega grafičnega likovnega centra, je bila vzpostavljena na pobudo Mestne občine Ljubljana leta 2017, ko je bila končana temeljita prenova stavbe.

Ljubljansko Kazinsko društvo je za svoje člane leta 1835 na vzpetini nad dvorcem Tivoli odprlo zabavišče z gostiščem. Med letoma 1852 in 1856 je v dvorcu bival avstrijski maršal Joseph Radetzky, ki je uredil okolico ter med drugim ob gostišču zgradil hišico v švicarskem slogu, t. i. Schweizerhaus – Švicarijo. V njej delujoče gostišče se je Ljubljančanom in tujim obiskovalcem zelo priljubilo, vendar na začetku 20. stoletja stavba ni več ustrezala sodobnim potrebam gostišča. Župan Ivan Hribar je zato na pobudo tedanjega najemnika Švicarije, gostilničarja Ivana Kende, mestnemu svetu predlagal gradnjo novega gostišča. Ko so Švicarijo leta 1908 podrli in na njenem mestu zgradili hotel Tivoli po načrtu arhitekta Cirila Metoda Kocha, so razna slovenska interesna društva in združenja tu našla prostor za sestanke in družabna srečanja. Hotel je kmalu postal zbirališče ljubljanskih meščanov, umetnikov in boemov, ob 1. maju pa tudi delavcev. V kmečki sobi so se srečevali Ivan Cankar, ki je v nekdanjem Hotelu Tivoli leta 1909 krajši čas tudi živel, Vladimir Levstik, Cvetko Golar in drugi.

V tridesetih letih 20. stoletja so v sobe nastanili ruske vojne ubežnike, ki so si v njih uredili skromna stanovanja. Pred drugo svetovno vojno se je v prostorih nekdanjega Hotela Tivoli zgodil nov prelomni trenutek. V eni od sob si je svoj atelje uredil kipar Ivan Zajec, avtor Prešernovega spomenika. Po koncu druge svetovne vojne so mu sledili še mnogi vidni slovenski kiparji in Švicarija je postala zibelka slovenskega povojnega kiparstva. Zaraščena, počasi propadajoča stavba je po sili razmer postala zatočišče za najrazličnejše skupine ljudi, ki so Švicariji vdihnili novo življenje. Kljub številnim oteževalnim okoliščinam in različnosti individualnih usod njenih prebivalcev je specifičnost hotelske stavbe omogočila, da se je iz sosledja nepričakovanih uporabnikov izoblikovala skupnost. To je stavbo osmišljalo in zagotovilo njen obstoj vse do danes.

Mestna občina Ljubljana se je v letu 2008 odločila, da skrito lepotico sredi gozda obudi, jo ponovno vrne meščankam in meščanom in v njej vzpostavi živahno umetniško in družabno središče. Začel se je dolgotrajni proces iskanja devetnajstih nadomestnih stanovanj za tamkajšnje prebivalce in osmih ateljejev za umetnike, ki so tam ustvarjali. Vzporedno je potekala priprava dokumentacije, ki je morala slediti novi programski usmeritvi Švicarije s prostori za javne programe in umetniške ateljeje ter kvalitetni obnovi kulturnega spomenika. Obnova stavbe je potekala do maja 2017, ko so bila zaključena gradbeno obrtniška dela, temu pa je sledilo še naročilo dobave in montaže opreme. Stavba je bila predana v upravljanje Mednarodnemu grafičnemu likovnemu centru, ki s svojo vizijo tke novo ljubljansko kulturno, izobraževalno in družabno središče MGLC Švicarija. Temu smo se že približali z razstavnim projektom Švicarija: skupnost, umetnost in narava, katerega sporočilo (p)ostaja vodilo nove MGLC Švicarije.

Izbor projektov:

- Promenadni družinski festival in Glasovi Tivolija, pripovedovanje zgodb o Švicariji (19. 5. 2018)

- Maraton predavanj o stavbni zgodovini, življenju v Švicariji in o njeni prenovi (21. in 22. 9. 2018)

- Misliti Tivoli – izzivi celovitega upravljanja mestnega parka (12. 10. 2018)


Hotel Tivoli na starih razglednicah v prvem obdobju delovanja, še pred prizidavo shramb ob kuhinji. Vir: Arhiv ZVKDS OE Ljubljana.

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

Ob zaključku bienala

34. grafični bienale Ljubljana, Iskra Delta se je v nedeljo uspešno zaključil. V 72 dneh se je zvrstilo kar 22 dogodkov, podeljene so bile 4 nagrade, pri zamišljanju prihodnosti pa je sodelovalo 57 umetnikov in lepo število govorcev. Iskreno se zahvaljujemo vsem sodelujočim, kuratorjem, organizatorjem, podpornikom in obiskovalcem. 

Bienale, ki smo ga začeli snovati ravno ob začetku pandemije, je bil v izhodišču zamišljen kot produkcijska, predstavitvena in teoretska platforma medžanrskih ustvarjalcev generacije milenijcev in zoomarjev, ki si utirajo svoje lastne poti v podtalju kibernetskega sveta. Razcepitev realnosti in razpad linearne vzročne temporalnosti, ki ju prinašata internet in hiter tehnološki napredek, sta odprla možnost za prejemanje sporočil iz drugih svetov in časovnic, ki so jih umetniki, glasbeniki, kuratorji, pisci, oblikovalci in drugi agenti vpletali v misijo gradnje sveta, snovanja scenarijev prihodnosti in reimaginacije sedanjosti.  

 

Nascent: Časovni secesionizem, predstavitev projekta in zadnje maratonsko vodstvo

Nedelja, 21. novembra, ob 11.uri
Galerija TR3

Na zadnji bienalski dan se nam pridružite na predstavitvi projekta umetniškega dvojca Nascent z naslovom Časovni secesionizem. 
Predstavitvi bo sledilo zadnje maratonsko vodstvo s kuratorko Tjašo Pogačar in asistentko kuratorke Laro Mejač, ki bo obenem sklepni dogodek letošnjega bienala.

Več.


Foto: Klemen Ilovar. Arhiv MGLC.
 

Znani so nagrajenci 34. grafičnega bienala Ljubljana

Mednarodna žirija v sestavi Lovro Japundžić, Jen Kratochvil, Sam Lackey in Poka-Yio je odločila, da veliko nagrado 34. grafičnega bienala Ljubljana prejme Johannes Paul Raether
Podelila je tudi nagrado za raziskovalno rezidenco, prejel jo je Mario Mu, ki je obenem postal tudi prejemnik nagrade občinstva. Posebno omembo pa je žirija namenila kolektivu BCAA System.

Vsem nagrajencem 34. grafičnega bienala Ljubljana iskreno čestitamo!