Stoletnica rojstva Zorana Kržišnika
 

Letos zaznamujemo stoletnico rojstva Zorana Kržišnika, pobudnika in dolgoletnega vodje ljubljanskega grafičnega bienala ter Mednarodnega grafičnega likovnega centra.

Zoran Kržišnik je vtisnil neizbrisen pečat v slovenski povojni umetnosti, posebno na področju grafike.

Rodil se je 26. januarja 1920 v Žirovnici na Gorenjskem. Po študiju umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti se je leta 1947 zaposlil kot prvi upravnik Moderne galerije. Leta 1957 je postal njen direktor in jo vodil vse do leta 1986. Bil je eden od pobudnikov in dolgoletni vodja ljubljanskega grafičnega bienala, ki je med letoma 1955 in 1986 deloval pod okriljem Moderne galerije. Leta 1986 je njegovo organizacijo prevzel Mednarodni grafični likovni center, ki so ga ustanovili na pobudo Zorana Kržišnika in sekretariata bienala, prostore pa je dobil v Gradu Tivoli. Kržišnik je kot direktor vodil Mednarodni grafični likovni center od ustanovitve pa vse do upokojitve leta 2000. Je soustanovitelj likovne skupine Grupa 69. Sooblikoval je tudi svetovni termin ljubljanska grafična šola. Dolga leta je bil član različnih mednarodnih žirij v uglednih institucijah, komisijah in odborih po vsem svetu. Veliko je tudi objavljal, napisal je številna dela o sodobni umetnosti, slovenske umetnike je predstavljal v izčrpnih monografijah in razstavnih katalogih. Ogromno je prispeval k uveljavitvi slovenske in jugoslovanske grafike v svetu. Za svoje delo je prejel številna domača in mednarodna priznanja, med drugim Valvasorjevo nagrado, srebrni častni znak svobode Republike Slovenije in francosko odlikovanje legije časti. Zoran Kržišnik je umrl 2. julija 2008 v Ljubljani. Leta 2011 so pred stavbo Mednarodnega grafičnega likovnega centra odkrili spominsko skulpturo akademskega kiparja Matjaža Počivavška, posvečeno življenju in delu Zorana Kržišnika.

Grafični bienale Ljubljana v svetu velja za najstarejšo grafično prireditev, ki je sistematično raziskovala vlogo in pomen grafike ter bienalno vrednotila in promovirala tekočo grafično produkcijo. Za več desetletij je Ljubljano umestil v središče sodobnega grafičnega ustvarjanja. Po zgledu ljubljanskega grafičnega bienala je bila organizirana vrsta drugih po Evropi, predvsem tisti v Tokiu leta 1957.

Kržišniku se je zamisel za razstavo porodila ob obisku 26. beneškega bienala leta 1952, kjer je bil pomočnik komisarja jugoslovanskega paviljona. V Benetkah je spoznal Zorana Mušiča in skupaj sta pretehtavala možnosti za tako razstavo, ki bi pri nas pripomogla k razvoju umetnosti in nam odprla okno v svet. Dognala sta, da bi bila najprimernejša razstava grafik, in sicer iz povsem praktičnih razlogov, predvsem pa, ker je bila slovenska grafika v tistem času najbolj pripravljena na soočenje z mednarodno ustvarjalnostjo, tako po številu umetnikov, ki so se ukvarjali z grafiko, kot po njihovi kakovosti. Mušič ga je pozneje povabil v Pariz, kjer se je Kržišnik srečal tudi z Venom Pilonom, oba pa sta mu pomagala navezati stik s pomembnimi francoskimi umetniki. Nabral je 144 grafičnih listov 43 predstavnikov pariške šole, ki so sestavljali jedro prve grafične razstave. Pozneje je rad pripovedoval, da je grafike »prišvercal« z vlakom v Ljubljano.

Organizacijo I. mednarodne grafične razstave leta 1955 (od leta 1973 naziv grafični bienale) je prevzel Zoran Kržišnik. Že prva je bila popoln uspeh. Komaj sedem let po informbiroju, deset let po koncu druge svetovne vojne in v času velikega razkola med Vzhodom in Zahodom je organizatorjem uspelo prvič na veliki razstavi združiti zahodne in vzhodne umetnike. Za bienale je bila udeležba umetnikov z vseh celin izjemno pomembna tudi pozneje. K temu je pripomogla politika neuvrščenosti, ki se je dokončno oblikovala leta 1961 na beograjski konferenci. Na bienalu so poleg umetnikov sodelovali najprodornejši teoretiki in kritiki z Vzhoda in Zahoda, Kržišniku pa je uspelo k sodelovanju za člane žirij privabiti cenjene svetovne strokovnjake. Bienale je predstavljal svojevrsten »grafični zemljevid sveta«, na njem so sodelovali umetniki od vsepovsod, ne glede na stil, smer in tehnično izvedbo umetnine. Edini kriterij je bila umetniška kakovost grafičnega lista. Bienale pa je bil odločilen tudi za razvoj domačih umetnikov, na široko jim je namreč odprl vpogled v sodobno svetovno grafiko. Zagotavljal jim je trdnejšo oporo z možnostjo uveljavljanja na domačih tleh in hkrati omogočil stik z grafično ustvarjalnostjo po svetu. Velik delež ima tudi pri nastanku ljubljanske grafične šole in del, ki so vrhunci klasične grafične produkcije. Tudi zaradi izjemnega organizacijskega dela, ki ga je opravil Zoran Kržišnik, njegovih sposobnosti, odličnih lastnosti poslovneža in dobrega poznavanja umetnosti je ljubljanski grafični bienale postajal osrednja referenčna točka svetovne grafične produkcije.

 

Odprtje 17. mednarodnega grafičnega bienala, 19. junij 1987.
Arhiv Moderne galerije Ljubljana.

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

INVADER’S STREET ART TOUR, VODEN SPREHOD PO LJUBLJANSKI ULIČNI UMETNOSTI

nedelja, 9. maj, ob 15. uri, Park Tabor, pri vodnjaku

Pridružite se nam na vodenem ogledu s kolesi, na katerem bomo raziskovali ljubljansko ulično umetnost in iskali Invaderjeve mozaike in druge oblike street arta. 

Več


Foto: Urška Boljkovac. Arhiv MGLC.

Iz zbirke MGLC

Jo-ey Tang, The Manual
(Morava Books 14, 2012)
Zbirka umetniških publikacij

Priročnik FBI je z originalnimi mikroskopskimi in infrardečimi slikami postal knjiga poezije. Izklesano besedilo je meditacija površine in neskončno majhnega prostora nad in pod površino v iskanju dokazov.

Jo-ey Tang določa kroženje in odsotnost podob in predmetov ter življenjski cikel idej. Delo zavzema različne oblike fotografije, videa, kiparstva, slikarstva, zvoka, besedila in "samonastavljenih nalog", zajema številne razstave in se pogosto šteje za isto in novo delo v nenehnem procesu gradnje in odpovedi.

Publikacija je bila nagrajena s prvo nagrado na natečaju ROOKIE (junij 2012, www.r-o-o-k-i-e.com), ki so ga organizirali Mestna galerija Arsenal, Poznan in založba Morava. Knjižica ima trde platnice, 64 nepaginiranih strani in je tiskana v ofsetnem tisku v nakladi 350 izvodov.

-------

Milton Glaser, Dylan (1966, ofset)
Zbirka umetniških publikacij

Zgodba tega plakata, ki je bil dodatek Dylanovemu albumu Bob Dylan's Greatest Hits iz leta 1967, je sledeča. Znani pevec in skladatelj je imel hudo motoristično prometno nesrečo, ki ga je za dalj časa priklenila na posteljo, širile pa so se tudi novice o njegovi smrti. Zato je založba CBS, da bi ustvarila pozitivno publiciteto že omenjeni plošči, pri Miltonu Glaserju naročila ta posebni plakat kot prilogo albumu. Glaser je Dylana upodobil v profilu z bogatimi, barvno nasičenimi kodrastimi lasmi, ki odstopajo od ozadja. Intenzivne, skorajda psihedelične barve lahko razumemo tudi kot duha časa flower power generacije iz druge polovice 60. let 20. stoletja.

Več


Foto: Jaka Babnik. Arhiv MGLC.

Vabljeni k ogledu filma "Menedžer da sem? Sem"

V krajšem dokumentarnem filmu, ki govori o mednarodni vpetosti slovenske likovne scene, sta svoje poglede in spomine delila Živa Škodlar Vujić, dolgoletna kustosinja ljubljanskega grafičnega bienala, in Mitja Rotovnik, prvi direktor Cankarjevega doma, ki je poklicno in osebno spremljal prizadevanje svojega prijatelja Zorana Kržišnika. Njuna pripoved nas popelje skozi izredno dinamičen čas petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je Ljubljana oblikovala v kozmopolitsko kulturno središče. To dogajanje s kulturnozgodovinskega vidika osvetli dr. Aleš Gabrič, ki v filmu med drugim govori o razvoju menedžerske miselnosti pri nas in o pomenu mednarodnih kulturnih prireditev, ki še vedno odlikujejo kulturno dogajanje v Sloveniji.