Grad Tivoli

Grad Tivoli je najstarejši objekt na območju današnjega Tivolija. Z mestom je povezan z Jakopičevim sprehajališčem, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja arhitekt Jože Plečnik razširil in zasadil nova drevesa. Zgodovina gradu sega v 13. stoletje, ko je nad današnjo lokacijo stal stolp, ki so ga leta 1442 porušili Celjani v bojih za Ljubljano z avstrijskim cesarjem Friderikom III. Baron Jurij Apfaltrern je dal na današnji lokaciji sezidati nov dvor, leta 1601 so ga kupili ljubljanski jezuiti in ga nadomestili z novo grajsko stavbo. Jezuiti so kupovali okoliška zemljišča in okolica dvorca je postala prijetno sprehajališče, v naravnem amfiteatru za gradom pa so jezuitski študentje prirejali gledališke igre. Ko je bil jezuitski red leta 1775 razpuščen, je dvorec postal letna rezidenca ljubljanskega škofa, kasneje je prešel v last deželnih stanov, služil kot bolnišnica, skladišče in vojašnica, kar je poslopje močno prizadelo. Cesar Franc Jožef je dal grad obnoviti in ga maja leta 1853 poklonil maršalu Radetzkemu in njegovi soprogi v dosmrtno uporabo. Radetzky je okolico prenovil in park odprl za javnost, za kar so mu hvaležni Ljubljančani podelili častno meščanstvo in leta 1882 pred dvorcem postavili kip. Danes vsem znani vodomet s kipcem fantiča so v parku postavili aprila leta 1870, takrat so na stopnišče pred gradom najbrž namestili tudi štiri markantne velike bronaste pse brez jezikov kiparja Antona Dominika Fernkorna. Leta 1886 so namestili kovinsko ograjo na vrhu stopnišča in namesto starih stopnic leta 1889 postavili nove. S tem pa se je skrb za videz gradu nehala. V njem so poslej živeli mestni uradniki. Po drugi svetovni vojni so v grad naselili najemnike, ki so v njem stanovali vse do prenove za odprtje Mednarodnega grafičnega likovnega centra leta 1986. Zgradba gradu Tivoli je spomeniško zavarovana.

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

INVADER’S STREET ART TOUR, VODEN SPREHOD PO LJUBLJANSKI ULIČNI UMETNOSTI

nedelja, 9. maj, ob 15. uri, Park Tabor, pri vodnjaku

Pridružite se nam na vodenem ogledu s kolesi, na katerem bomo raziskovali ljubljansko ulično umetnost in iskali Invaderjeve mozaike in druge oblike street arta. 

Več


Foto: Urška Boljkovac. Arhiv MGLC.

Iz zbirke MGLC

Jo-ey Tang, The Manual
(Morava Books 14, 2012)
Zbirka umetniških publikacij

Priročnik FBI je z originalnimi mikroskopskimi in infrardečimi slikami postal knjiga poezije. Izklesano besedilo je meditacija površine in neskončno majhnega prostora nad in pod površino v iskanju dokazov.

Jo-ey Tang določa kroženje in odsotnost podob in predmetov ter življenjski cikel idej. Delo zavzema različne oblike fotografije, videa, kiparstva, slikarstva, zvoka, besedila in "samonastavljenih nalog", zajema številne razstave in se pogosto šteje za isto in novo delo v nenehnem procesu gradnje in odpovedi.

Publikacija je bila nagrajena s prvo nagrado na natečaju ROOKIE (junij 2012, www.r-o-o-k-i-e.com), ki so ga organizirali Mestna galerija Arsenal, Poznan in založba Morava. Knjižica ima trde platnice, 64 nepaginiranih strani in je tiskana v ofsetnem tisku v nakladi 350 izvodov.

-------

Milton Glaser, Dylan (1966, ofset)
Zbirka umetniških publikacij

Zgodba tega plakata, ki je bil dodatek Dylanovemu albumu Bob Dylan's Greatest Hits iz leta 1967, je sledeča. Znani pevec in skladatelj je imel hudo motoristično prometno nesrečo, ki ga je za dalj časa priklenila na posteljo, širile pa so se tudi novice o njegovi smrti. Zato je založba CBS, da bi ustvarila pozitivno publiciteto že omenjeni plošči, pri Miltonu Glaserju naročila ta posebni plakat kot prilogo albumu. Glaser je Dylana upodobil v profilu z bogatimi, barvno nasičenimi kodrastimi lasmi, ki odstopajo od ozadja. Intenzivne, skorajda psihedelične barve lahko razumemo tudi kot duha časa flower power generacije iz druge polovice 60. let 20. stoletja.

Več


Foto: Jaka Babnik. Arhiv MGLC.

Vabljeni k ogledu filma "Menedžer da sem? Sem"

V krajšem dokumentarnem filmu, ki govori o mednarodni vpetosti slovenske likovne scene, sta svoje poglede in spomine delila Živa Škodlar Vujić, dolgoletna kustosinja ljubljanskega grafičnega bienala, in Mitja Rotovnik, prvi direktor Cankarjevega doma, ki je poklicno in osebno spremljal prizadevanje svojega prijatelja Zorana Kržišnika. Njuna pripoved nas popelje skozi izredno dinamičen čas petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je Ljubljana oblikovala v kozmopolitsko kulturno središče. To dogajanje s kulturnozgodovinskega vidika osvetli dr. Aleš Gabrič, ki v filmu med drugim govori o razvoju menedžerske miselnosti pri nas in o pomenu mednarodnih kulturnih prireditev, ki še vedno odlikujejo kulturno dogajanje v Sloveniji.