Grad Tivoli

Grad Tivoli je najstarejši objekt na območju današnjega Tivolija. Z mestom je povezan z Jakopičevim sprehajališčem, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja arhitekt Jože Plečnik razširil in zasadil nova drevesa. Zgodovina gradu sega v 13. stoletje, ko je nad današnjo lokacijo stal stolp, ki so ga leta 1442 porušili Celjani v bojih za Ljubljano z avstrijskim cesarjem Friderikom III. Baron Jurij Apfaltrern je dal na današnji lokaciji sezidati nov dvor, leta 1601 so ga kupili ljubljanski jezuiti in ga nadomestili z novo grajsko stavbo. Jezuiti so kupovali okoliška zemljišča in okolica dvorca je postala prijetno sprehajališče, v naravnem amfiteatru za gradom pa so jezuitski študentje prirejali gledališke igre. Ko je bil jezuitski red leta 1775 razpuščen, je dvorec postal letna rezidenca ljubljanskega škofa, kasneje je prešel v last deželnih stanov, služil kot bolnišnica, skladišče in vojašnica, kar je poslopje močno prizadelo. Cesar Franc Jožef je dal grad obnoviti in ga maja leta 1853 poklonil maršalu Radetzkemu in njegovi soprogi v dosmrtno uporabo. Radetzky je okolico prenovil in park odprl za javnost, za kar so mu hvaležni Ljubljančani podelili častno meščanstvo in leta 1882 pred dvorcem postavili kip. Danes vsem znani vodomet s kipcem fantiča so v parku postavili aprila leta 1870, takrat so na stopnišče pred gradom najbrž namestili tudi štiri markantne velike bronaste pse brez jezikov kiparja Antona Dominika Fernkorna. Leta 1886 so namestili kovinsko ograjo na vrhu stopnišča in namesto starih stopnic leta 1889 postavili nove. S tem pa se je skrb za videz gradu nehala. V njem so poslej živeli mestni uradniki. Po drugi svetovni vojni so v grad naselili najemnike, ki so v njem stanovali vse do prenove za odprtje Mednarodnega grafičnega likovnega centra leta 1986. Zgradba gradu Tivoli je spomeniško zavarovana.


Foto: Urška Boljkovac. Arhiv MGLC.

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

Ob zaključku bienala

34. grafični bienale Ljubljana, Iskra Delta se je v nedeljo uspešno zaključil. V 72 dneh se je zvrstilo kar 22 dogodkov, podeljene so bile 4 nagrade, pri zamišljanju prihodnosti pa je sodelovalo 57 umetnikov in lepo število govorcev. Iskreno se zahvaljujemo vsem sodelujočim, kuratorjem, organizatorjem, podpornikom in obiskovalcem. 

Bienale, ki smo ga začeli snovati ravno ob začetku pandemije, je bil v izhodišču zamišljen kot produkcijska, predstavitvena in teoretska platforma medžanrskih ustvarjalcev generacije milenijcev in zoomarjev, ki si utirajo svoje lastne poti v podtalju kibernetskega sveta. Razcepitev realnosti in razpad linearne vzročne temporalnosti, ki ju prinašata internet in hiter tehnološki napredek, sta odprla možnost za prejemanje sporočil iz drugih svetov in časovnic, ki so jih umetniki, glasbeniki, kuratorji, pisci, oblikovalci in drugi agenti vpletali v misijo gradnje sveta, snovanja scenarijev prihodnosti in reimaginacije sedanjosti.  

 

Nascent: Časovni secesionizem, predstavitev projekta in zadnje maratonsko vodstvo

Nedelja, 21. novembra, ob 11.uri
Galerija TR3

Na zadnji bienalski dan se nam pridružite na predstavitvi projekta umetniškega dvojca Nascent z naslovom Časovni secesionizem. 
Predstavitvi bo sledilo zadnje maratonsko vodstvo s kuratorko Tjašo Pogačar in asistentko kuratorke Laro Mejač, ki bo obenem sklepni dogodek letošnjega bienala.

Več.


Foto: Klemen Ilovar. Arhiv MGLC.
 

Znani so nagrajenci 34. grafičnega bienala Ljubljana

Mednarodna žirija v sestavi Lovro Japundžić, Jen Kratochvil, Sam Lackey in Poka-Yio je odločila, da veliko nagrado 34. grafičnega bienala Ljubljana prejme Johannes Paul Raether
Podelila je tudi nagrado za raziskovalno rezidenco, prejel jo je Mario Mu, ki je obenem postal tudi prejemnik nagrade občinstva. Posebno omembo pa je žirija namenila kolektivu BCAA System.

Vsem nagrajencem 34. grafičnega bienala Ljubljana iskreno čestitamo!