Zbirka

Največja slovenska zbirka grafik in avtorskih publikacij, nastalih po drugi svetovni vojni, in edina javna zbirka grafik modernizma, ki vsebuje več kot 10.000 del. 

Večino zbirke sestavljajo dela umetnic in umetnikov, ki so razstavljali na mednarodnih grafičnih bienalih. Med njimi so pripadniki pariške šole (Jean Arp, Osip Zadkin, Pierre Soulages, Hans Hartung, Serge Poliakoff, Zao Wou-Ki, Victor Vasarely), predstavniki avantgardnega gibanja COBRA (Corneille, Karel Appel, Asger Jorn), umetnice in umetniki Vzhodne Evrope (Jiří Anderle, Adriana Šimotova, Tadeusz Lapinski), iz Južne Amerike (Maria Bonomi, Raul Cattelani, Isabel Pons, Artur Luiz Piza) in drugi mednarodno uveljavljeni ustvarjalci: Nancy Spero, Damien Hirst, Bill Morris, Max Bill, Emilio Vedova, Günther Uecker, Robert Rauschenberg, Pablo Picasso, Kosuke Kimura, Görgy Galántai, Mangelos, Ivan Kožarić in Ivan Picelj. Zbirka vsebuje tudi kompletne ali delne grafične opuse najpomembnejših slovenskih grafičnih ustvarjalcev Vladimirja Makuca, Janeza Bernika, Danila Jejčiča, Bogdana Borčića, Jožeta Ciuhe, Lojzeta Spacala, Andreja Jemca, Tince Stegovec, Zdenke Golob in drugih.

Njen pomembni del je nabor umetniških publikacij, ki šteje približno 4000 del – knjig umetnikov, knjižnih objektov, umetniških časopisov in revij, časopisnih projektov, plakatov in vabil, fotografskih edicij, razglednic, pečatov, stikerjev, grafičnih del, kseroksov, nosilcev z deli zvočne umetnosti in spremljevalne literature teoretskih del ter katalogov. Zbirka umetniških publikacij je začela nastajati leta 2001. Takrat je Francoski kulturni center MGLC posodil 378 del večine pomembnih predstavnikov avantgard šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, med katerimi so Daniel Buren, Christian Boltanski, Marcel Broodthaers, Sophie Calle, Henri Chopin, Hanne Darboven, Robert Filliou, Jochen Gerz, Anette Messager, Roman Opalka, Roland Topor, Ben Vautier in drugi, ter izdaje pomembnih umetniških revij AgentziaChorus, HumiditéOpus InternationalVH 101. Donacija je vzpodbudila sistematično zbiranje vseh žanrov, z revitalizacijo bienala pa se je MGLC še bolj navdušil nad vsemi oblikami umetniškega tiska. Z odkupom in donacijami, ki so se močno povečale po uspehu 25. grafičnega bienala leta 2003, je do danes pridobil zavidljivo število del avtorjev, kot so Vito Acconci, John Baldessari, George Brecht, Chuck Close, James Lee Byars, Jan Dibbets, Hans-Peter Feldmann, tandem Fischli-Weiss, Roni Horn, Sanja Iveković, Alfredo Jaar, Ilja Kabakov, Thomas Kapielski, Allan Kaprow, Tanja Lažetić, Sol LeWitt, Richard Long, Mangelos, Miha Maleš, Ebecho Muslimova, OHO, Iztok Osojnik, Raymond Pettibon, Dušan Pirih Hup, Sigmar Polke, Dieter Roth, Edward Ruscha, Zora Stančič, Jean Tinguely, Andy Warhol, Lawrence Weiner, Franz West, Emmett Williams, Franci Zagoričnik in drugi, ter zbirko avtorskih časopisnih projektov, med njimi museum in progress z Dunaja, objavljenih v časniku Der Standard med letoma 1990 in 2002.

Pomembno muzejsko in študijsko gradivo so tudi arhiv FV, ki ga je MGLC leta 2006 poklonil Neven Korda, arhiv Državice Ptičjestrašilne, donacija Milene Kosec, obsežen arhiv o dogajanju na zagrebški umetniški sceni med letoma 1970–1990, ki ga je leta zbiral Darko Šimičić, obsežen arhiv samozaložbe Remorquer (1978–2008) Bernarda Villersa in večina izdaj hibridnega časopisa Point d'Ironie (1997–2010).

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

Vodstvo z refleksijo bienala: Vladimir Vidmar

Vladimir Vidmar, kurator, raziskovalec, pisec ter umetniški vodja Male galerije v Ljubljani, bo 17. septembra (z začetkom ob 17. uri) vodil po 33. grafičnem bienalu in se osredotočil na aktualna vprašanja satire, njene reprezentacije, identitete, politike, religije, družbenih norm.

Za ugledno International Biennial Foundation je reflektiral tudi letošnjo izdajo bienala. Preberite tukaj.

Vstopnina, vodstvo brezplačno.



Foto: Jaka Babnik. Arhiv: MGLC.

Predavanje: Sandra Bašić Hrvatin: Kolaps Gutenbergove galaksije

Foto: Borut Kranjc.

Predavanje:

Sandra Bašić Hrvatin: Kolaps Gutenbergove galaksije

torek, 24. septembra, ob 18. uri

MGLC – Švicarija

V sklopu celoletnega programa Švicarije, ki zasleduje moto skupnost, umetnost in narava in se v letu 2019 osredotoča na analizo stanja neodvisnega novinarstva ter na vprašanje pravice javnosti do obveščenosti, bo medijska strokovnjakinja Sandra Bašić Hrvatin pripravila predavanje z naslovom Kolaps Gutenbergove galaksije, ki se posveča zgodovini množičnih medijev. Množični mediji so se skozi čas spreminjali in prilagajali družbenim okoliščinam. Temu so podvrženi tudi danes, ko se spopadajo z vedno novimi tehnološkimi, strukturnimi in vsebinskimi izzivi. Klasični mediji se umikajo sodobnim platformam, s tem pa se spreminjajo tudi pogoji delovanja novinarjev.

O neresni znanosti v resni umetnosti

Četrtek, 26. 9. 2019 ob 18. uri v Veliki dvorani Švicarije


O neresni znanosti v resni umetnosti
Okrogla miza v organizaciji Slovenskega etnološkega in antropološkega združenja KULA

Razpravljali bodo Alenka Pirman, Blaž Bajič, Rajko Muršič in Miha Horvat.


Vsaj na prvi pogled se zdi, da si etnografija in satira ne bi mogli biti bolj različni: prva teži k spoštljivemu opisovanju načinov življenja, razumevanju sveta s stališča ”domačina”, si prizadeva proizvesti novo vednost itn., druga z bolj ali manj odkrito norčavostjo protestira proti posamezniku, skupini, navadi ali sistemu. Pa vendar lahko obe opredelimo kot načina opisovanja oziroma prikazovanja resničnosti in – še več – trdimo, da resnico obravnavanih pojavov najbolje zagrabita v momentih fikcije, inherentne še tako stvarnim opisom. Če se je v umetnosti zgodil etnografski obrat, pa se v etnografiji oziroma antropologiji kot taki ni zgodil satirični obrat. Postavlja se naivno vprašanje – zakaj? So razlogi epistemološke narave, sta etnografija in satira konceptualno nezdružljivi? Se je antropologija samo-omejila iz etičnih razlogov? Ali etnografije satira ne zanima, jo po tihem zavrača zaradi njene implicitne politične drže? Obenem se postavlja še drugo naivno vprašanje – kaj, če sploh kaj, se lahko s satiro naučimo in kaj, če sploh kaj, lahko s satiro naredimo v svetu, za katerega se zdi, da je onkraj satire, ker je že satira samega sebe?