Zbirka

Največja slovenska zbirka grafik in avtorskih publikacij, nastalih po drugi svetovni vojni, in edina javna zbirka grafik modernizma, ki vsebuje več kot 10.000 del. 

Večino zbirke sestavljajo dela umetnic in umetnikov, ki so razstavljali na mednarodnih grafičnih bienalih. Med njimi so pripadniki pariške šole (Jean Arp, Osip Zadkin, Pierre Soulages, Hans Hartung, Serge Poliakoff, Zao Wou-Ki, Victor Vasarely), predstavniki avantgardnega gibanja COBRA (Corneille, Karel Appel, Asger Jorn), umetnice in umetniki Vzhodne Evrope (Jiří Anderle, Adriana Šimotova, Tadeusz Lapinski), iz Južne Amerike (Maria Bonomi, Raul Cattelani, Isabel Pons, Artur Luiz Piza) in drugi mednarodno uveljavljeni ustvarjalci: Nancy Spero, Damien Hirst, Bill Morris, Max Bill, Emilio Vedova, Günther Uecker, Robert Rauschenberg, Pablo Picasso, Kosuke Kimura, Görgy Galántai, Mangelos, Ivan Kožarić in Ivan Picelj. Zbirka vsebuje tudi kompletne ali delne grafične opuse najpomembnejših slovenskih grafičnih ustvarjalcev Vladimirja Makuca, Janeza Bernika, Danila Jejčiča, Bogdana Borčića, Jožeta Ciuhe, Lojzeta Spacala, Andreja Jemca, Tince Stegovec, Zdenke Golob in drugih.

Njen pomembni del je nabor umetniških publikacij, ki šteje približno 4000 del – knjig umetnikov, knjižnih objektov, umetniških časopisov in revij, časopisnih projektov, plakatov in vabil, fotografskih edicij, razglednic, pečatov, stikerjev, grafičnih del, kseroksov, nosilcev z deli zvočne umetnosti in spremljevalne literature teoretskih del ter katalogov. Zbirka umetniških publikacij je začela nastajati leta 2001. Takrat je Francoski kulturni center MGLC posodil 378 del večine pomembnih predstavnikov avantgard šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, med katerimi so Daniel Buren, Christian Boltanski, Marcel Broodthaers, Sophie Calle, Henri Chopin, Hanne Darboven, Robert Filliou, Jochen Gerz, Anette Messager, Roman Opalka, Roland Topor, Ben Vautier in drugi, ter izdaje pomembnih umetniških revij AgentziaChorus, HumiditéOpus InternationalVH 101. Donacija je vzpodbudila sistematično zbiranje vseh žanrov, z revitalizacijo bienala pa se je MGLC še bolj navdušil nad vsemi oblikami umetniškega tiska. Z odkupom in donacijami, ki so se močno povečale po uspehu 25. grafičnega bienala leta 2003, je do danes pridobil zavidljivo število del avtorjev, kot so Vito Acconci, John Baldessari, George Brecht, Chuck Close, James Lee Byars, Jan Dibbets, Hans-Peter Feldmann, tandem Fischli-Weiss, Roni Horn, Sanja Iveković, Alfredo Jaar, Ilja Kabakov, Thomas Kapielski, Allan Kaprow, Tanja Lažetić, Sol LeWitt, Richard Long, Mangelos, Miha Maleš, Ebecho Muslimova, OHO, Iztok Osojnik, Raymond Pettibon, Dušan Pirih Hup, Sigmar Polke, Dieter Roth, Edward Ruscha, Zora Stančič, Jean Tinguely, Andy Warhol, Lawrence Weiner, Franz West, Emmett Williams, Franci Zagoričnik in drugi, ter zbirko avtorskih časopisnih projektov, med njimi museum in progress z Dunaja, objavljenih v časniku Der Standard med letoma 1990 in 2002.

Pomembno muzejsko in študijsko gradivo so tudi arhiv FV, ki ga je MGLC leta 2006 poklonil Neven Korda, arhiv Državice Ptičjestrašilne, donacija Milene Kosec, obsežen arhiv o dogajanju na zagrebški umetniški sceni med letoma 1970–1990, ki ga je leta zbiral Darko Šimičić, obsežen arhiv samozaložbe Remorquer (1978–2008) Bernarda Villersa in večina izdaj hibridnega časopisa Point d'Ironie (1997–2010).

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

Hiperzaposlovanje

Sebastian Schmieg, Pričakovanja in izvedbe (preživetvena ustvarjalnost), 2017–2018

 

Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, predstavlja:

Hiperzaposlovanje

Kurator: Domenico Quaranta

Sodelujoči umetniki: Danilo Correale, Elisa Giardina Papa, Sanela Jahić, Silvio Lorusso, Jonas Lund, Michael Mandiberg, Sebastian Schmieg, Guido Segni

Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2019

Koprodukcija: MGLC – Mednarodni grafični likovni center

Partner: Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji

          

 

MGLC – Mednarodni grafični likovni center

Grad Tivoli, Pod turnom 3, Ljubljana

Odprtje razstave:  četrtek, 7. november 2019, ob 18. uri

Na ogled do: 19. januar 2020

 

Delo – eden od odločujočih vidikov naših kapitalističnih družb – je tudi ena od strani sodobnega življenja, na katero so tehnološke inovacije in nastop postfordizma močneje vplivali. Čeprav je naraščajoča avtomatizacija dejansko povzročila izginotje veliko oblik človeškega dela, pa v nasprotju z napovedmi številnih mislecev dela ni odpravila. Namesto tega je skupaj z drugimi inovacijami, kot je vzpon kulture naprav in družabnih omrežij, vodila k njegovi fragmentaciji v mnoštvo mikrodel in njegovi infiltraciji v vsak trenutek življenja. Z drugimi besedami, ne glede na to, ali smo brezposelni, samozaposleni ali redno zaposleni za polni delovni čas, danes kot »uporabniki tehnologije« vedno delamo.

Hiperzaposlovanje je skupinska razstava, ki jo kurira Domenico Quaranta ter te in druge razsežnosti tega, kar je delo postalo, raziskuje v delih osmih mednarodnih umetnikov, ki se osredotočajo na teme, kot so avtomatizacija in ekonomija na poziv, konec prostega časa, aplikacije za samopomoč, utrujenost zaradi družabnih omrežij in kvantifikacija.

V Reverie, On the Liberation from Work (Sanjarjenje – o osvoboditvi od dela, 2017) Danilo Correale sodeluje z newyorškim hipnoterapevtom pri pisanju dveh scenarijev za vodeno hipnozo, katerih cilj je sprostiti telo in duha v pripravi na družbo brez dela. Labor of Sleep (Delo spanja, 2017) Elise Giardine Papa je serija kratkih videoodlomkov, ki se humorno navezujejo na aplikacije za samopomoč, ki ponazarjajo, kako tehnologijo uporabljamo, da bi človeške spalne navade uravnavali po ritmih širšega sistema, ki vključuje tako ljudi kot neljudi. V Delati zginotje delanja (2018–2019) slovenska umetnica Sanela Jahić predstavlja ambiciozno raziskavo v teku, v temelju katere je programiranje napovednega algoritma, ki naj bi namesto nje zasnoval umetniška dela. Delo Shouldn’t You Be Working? (Ne bi morali delati?, 2016) Silvia Lorussa je bilo prvotno predstavljeno kot serija nalepk, ki naj bi jih postavili v katerokoli prostočasno okolje in ironično povzema shizofren odnos »uporabnika tehnologije« do dela in prostega časa. Talk To Me (Govori z mano, 2017–2019) Jonasa Lunda, leta 2017 lansiran kot spletni projekt, je pogovorni robot, ki se je učil iz vseh Lundovih spletnih pogovorov, da bi ustvaril pametno, strojno naučeno, avtomatično govorečo verzijo umetnika. V knjižni verziji, ki je bila razvita v sodelovanju s Federicom Antoninijem in bo na razstavi prikazana prvič, se tudi razkrije obrat, zaradi katerega projekt postane še bolj pomenljiv. Quantified Self Portrait (One Year Performance) (Kvantificirani avtoportret (enoletni performans), 2016–2017) je videoinstalacija, ki dokumentira performans Michael_a Mandiberg_a, ki je uporabil_a samosledilno tehnologijo, da je eno leto vsakih petnajst minut zajela posnetke njegovega zaslona in podobe, kar je tehnika, ki se uporablja za nadzorovanje dela v svobodnih poklicih, ter tako sledil_a svojim duševnim, fizičnim in čustvenim stanjem. V Hopes and Deliveries (Survival Creativity) (Pričakovanja in izvedbe (preživetvena ustvarjalnost), 2017–2018) je Sebastian Schmieg izkoristil pomanjkanje varnostnih ukrepov na platformi Fiverr in prenesel na tisoče videov, ki so jih za svoje stranke ustvarili delavci na poziv. Delo na dveh ravneh naslovi tudi voajerizem: po eni strani naredi vidne ljudi, ki naročajo take videe, po drugi strani pa ponudi vpogled v svet ekonomije na poziv. Ter na koncu še Demand Full Laziness (Zahtevajte popolno lenobo, 2018–2023), petletni načrt in trajajoči performans o umetnosti, delu, samopreživljanju in lenobi italijanskega umetnika Guida Segnija.

Razstava je del programa Hiperzaposlovanje, celoletne serije dogodkov osredotočenih na družbo brez dela, spletno delo, umetno inteligenco in avtomatizacijo, ki ga kurirata Domenico Quaranta in Janez Janša.

Iz zbirke nagrajencev bienala: premene v kanonu

Robert Jančovič, Rez I Nazenie-Pasca/, 1996, barvni lesorez

 

Razstava:

Iz zbirke nagrajencev bienala: premene v kanonu

7. november 2019–23. februar 2020

Vsak pogled na zgodovino ljubljanskega grafičnega bienala se napaja tudi iz zgodb, ki jih pišejo nagrajenci te razstave. Izbor, ki so ga pred otvoritvijo bienala opravili žirantje, ugledni in vplivni umetnostni kritiki, kuratorji, galeristi in drugi strokovnjaki z vsega sveta, je bil dolga leta tako rekoč edina intervencija v na videz nepregledno množico razstavljenih umetniških del. Z nestrpnostjo pričakovane in pogosto kritično pospremljene odločitve so dogodku dajale pridih kreativne tekmovalnosti in so bile gonilo diskurza, ki se je ob razstavi porajal v strokovni, medijski in splošni javnosti. Po vsakem bienalu, ko so iz dvoran izginile stotine razstavljenih grafik in je ostala zgolj sled v obliki razstavnega kataloga, pa se je peščica izbranih del in umetnikov, nagrajencev najpomembnejše, mednarodne žirije z velikimi črkami zapisala v zgodovino bienala in s tem svetovne grafike.

Z razstavo del nagrajencev iz zbirke Mednarodnega grafičnega likovnega centra želimo po eni strani odpreti razmislek o sporočilnosti nagrad grafičnega bienala v kontekstu kanona povojne likovne umetnosti. Žirije najpogosteje niso vsebinsko utemeljevale osnovnega bienalskega vodila, kakovosti umetniškega dela, kljub temu so bile njihove odločitve na različne načine zelo zgovorne. Vseskozi opazujemo tehtanje med potrebo po utrjevanju že uveljavljenih smeri in odkrivanjem novega, neznanega.

Po drugi strani razstava ponuja vpogled v zbiralno politiko MGLC, institucije, ki temelji prav na dediščini bienala. Na ogled bodo predvsem tista dela, ki smo jih v muzeju z odkupi in donacijami pridobili v zadnjem obdobju, in dela, ki do zdaj niso bila posebno izpostavljena. Kronološko smo jih razporedili v tri večje sklope od prve grafične razstave leta 1955 do danes.

V razstavljenih delih iz prvih dveh obdobij, od leta 1955 do 1977 in od leta 1979 do 2001, je spremembe zaznati predvsem v formi in vsebini grafičnega lista. Grafike kažejo porajanje in utrjevanje novih umetnostnih smeri v šestdesetih in sedemdesetih letih, še posebno izrazito informelovske estetike, geometrijske abstrakcije in pop arta. Žirije so iz nabora, v katerem ni manjkalo slavnih umetniških osebnosti starejše generacije, z najvišjimi nagradami pogosto izpostavile mlade umetnike, vzhajajoče zvezde z izrazito inovativnimi umetniškimi pogledi.

Spremembe v grafiki ob koncu sedemdesetih let so opazne tudi v nagrajenih delih. Po obdobju priljubljenosti sodobnejših grafičnih tehnik znova stopijo v ospredje klasične, predvsem globoki tiski, s tem pa so pogostejši manjši formati in intimnejša vsebina. Nagrajena dela iz osemdesetih in devetdesetih let ne prinesejo bistvenih umetnostnih novosti, temveč kažejo prepletanje in variiranje že vzpostavljenih estetik in pristopov.

V novem tisočletju je bienale doživel nekaj korenitih sprememb in prelomov. Prikazovanje del po državnih paviljonih je zamenjal avtorski, kuratorski pristop, ki je v zadnjem obdobju že doživel poskuse preizpraševanja in eksperimentiranja. Vzporedno se je postopoma širil spekter formatov umetniških del. Zgodil se je preskok iz klasične grafike v umetnost tiska najrazličnejših tehnik, pozneje pa je bienale sprejel tudi performativne in druge sodobne prakse. Procesa sta seveda vplivala tudi na pomen nagrad in fizične dimenzije nagrajenih del.

Avtorji razstave: Nevenka Šivavec, Breda Škrjanec in Gregor Dražil

 

Plateauresidue: Sub Persona

25. 10.–29. 12. 2019

MGLC – Švicarija

Vabljeni 25. oktobra 2019 ob 19. uri na odprtje razstave umetniškega tandema PLATEAURESIDUE (Aljaž Celarc & Eva Pavlič Seifert), ki predstavlja nov raziskovalni in razstavni projekt Sub Persona. Razstava je del celoletnega programa Švicarije z motom skupnost, umetnost in narava, ki se leta 2019 osredotoča na analizo stanja neodvisnega novinarstva ter na pravico javnosti do obveščenosti. Avtorja, ki v praksi običajno prepletata ekologijo in umetnost, se tokrat osredotočata na stanje gozdnih ekosistemov in na človekov vpliv nanje zaradi preteklega in sedanjega upravljanja gozdov. Premierno bosta predstavila multimedijsko instalacijo, ki spodbuja razvoj senzoričnega mišljenja ter izprašuje sodobno razumevanje okolja in človekov odnos do njega.

Avtorja sta se med pripravo projekta pogovarjala z ljudmi, ki se neposredno ukvarjajo z vzdrževanjem gozdov in imajo različna mnenja o načinu njihovega upravljanja in dojemanja. Gozdovi namreč opravljajo številne funkcije, od ekoloških, ekonomskih do kulturnih, vsem nam pa na več ravneh omogočajo kakovostno bivanje. Sodobna urbana populacija pogosto dojema gozdove kot prostore neokrnjene narave, čeprav so jih stoletja človekovega upravljanja povsem spremenila. Prav tradicija poseganja v gozdove in njihovega izkoriščanja človeštvu narekuje odgovornost, da jih sonaravno upravlja, poskrbi za posledice slabih praks in odpravlja posledice podnebnih sprememb. Umetnika raziskujeta, kako se sodobno upravljanje gozdov in gozdarjenje približata ciljem, ki jih narekuje vseevropski model sonaravnega upravljanja Pro Silva, ki je bil razvit leta 1989 na podlagi slovenske tradicije prebiralne sečnje. Cilj modela Pro Silva je, da bi se za prihodnje generacije ohranile vse ključne funkcije gozdov: ohranjanje ekosistemov, varstvo prsti in podnebja, produkcija lesa in lesnih izdelkov, rekreacija in ohranjanje kulturne dediščine.

PLATEAURESIDUE je namišljena identiteta geografa in umetnika Aljaža Celarca in umetnostne zgodovinarke Eve Pavlič Seifert. V delih se ukvarjata s pokrajinsko ekologijo in novimi mediji ter iščeta nove načine ozaveščanja javnosti. Zatorej vselej dajeta glas udeležencem projektov, naravnim oblikam, kot so skale, zrak, organizmi in drugi skupki snovi, ki jih reorganizirata v nove nenavadne oblike in novomedijske sisteme. Umetniški tandem živi in deluje v Novem Kotu, v zaledju gozdov Goteniške gore in Snežnika.

Plateauresidue: Sub Persona, 2019 (izsek iz videa)