sobota, 19. maj, 10.00–20.00, Ustvarjalni center Švicarija, park Tivoli, brezplačno

Kliknite za podrobno predstavitev 

Kako so se nekoč oblačili, kako so se nosili, kaj so govorili in kaj so počeli?
Ljubljanska promenada, Tivoli in Švicarija nekoč in danes! Promenadni družinski festival sestavljajo dve celodnevni delavnici in zaključek v obliki pripovedovanja zgodb. Namenjamo ga otrokom, družinam, vsem generacijam!

Ustvarjalni delavnici, na katerih raziskujemo družabno zgodovino Švicarije, 10.00–17.00

Promenada kot nekoč
Scenografska delavnica, na kateri izdelujemo mini scene – kulise nekdanjega promenadnega življenja v Tivoliju.
Koncept: Samo Lapajne, akademski slikar, scenograf in kostumograf.

 Videti in se postaviti na ogled

Izdelujemo večja slikarska dela in jih umestimo v prostor.
Koncept: Ana Sluga, uporabnica ateljeja v Ustvarjalnem centru Švicarija, slikarka, fotografinja in videastka.

Zaključni dogodek dneva ob 18.00

Glasovi Tivolija, pripovedovanje resničnih zgodb o Švicariji
Tivoli je poln zgodb, tiste najbolj divje in sočne poznajo le drevesa, in vi jih ne izveste nikdar. A nekaj je ostalo zapisanih, nekaj povedanih in o nekaterih se šušlja. Izbrskali smo nekaj posebnih o obnovljeni Švicariji. Avtorsko jih bodo interpretirali pripovedovalci in glasbeniki, ki jih marsikdo pozna z valov Radia Študent ter z zgoščenk Za 2 groša fantazije.

Pripovedujejo: Ciril Horjak - dr. Horowitz, Boštjan Napotnik - Napo, Katja Preša, Srečko Meh in Ana Ličina. Glasba: Andrej Fon.

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

Vodstvo z refleksijo bienala: Vladimir Vidmar

Vladimir Vidmar, kurator, raziskovalec, pisec ter umetniški vodja Male galerije v Ljubljani, bo 17. septembra (z začetkom ob 17. uri) vodil po 33. grafičnem bienalu in se osredotočil na aktualna vprašanja satire, njene reprezentacije, identitete, politike, religije, družbenih norm.

Za ugledno International Biennial Foundation je reflektiral tudi letošnjo izdajo bienala. Preberite tukaj.

Vstopnina, vodstvo brezplačno.



Foto: Jaka Babnik. Arhiv: MGLC.

Predavanje: Sandra Bašić Hrvatin: Kolaps Gutenbergove galaksije

Foto: Borut Kranjc.

Predavanje:

Sandra Bašić Hrvatin: Kolaps Gutenbergove galaksije

torek, 24. septembra, ob 18. uri

MGLC – Švicarija

V sklopu celoletnega programa Švicarije, ki zasleduje moto skupnost, umetnost in narava in se v letu 2019 osredotoča na analizo stanja neodvisnega novinarstva ter na vprašanje pravice javnosti do obveščenosti, bo medijska strokovnjakinja Sandra Bašić Hrvatin pripravila predavanje z naslovom Kolaps Gutenbergove galaksije, ki se posveča zgodovini množičnih medijev. Množični mediji so se skozi čas spreminjali in prilagajali družbenim okoliščinam. Temu so podvrženi tudi danes, ko se spopadajo z vedno novimi tehnološkimi, strukturnimi in vsebinskimi izzivi. Klasični mediji se umikajo sodobnim platformam, s tem pa se spreminjajo tudi pogoji delovanja novinarjev.

O neresni znanosti v resni umetnosti

Četrtek, 26. 9. 2019 ob 18. uri v Veliki dvorani Švicarije


O neresni znanosti v resni umetnosti
Okrogla miza v organizaciji Slovenskega etnološkega in antropološkega združenja KULA

Razpravljali bodo Alenka Pirman, Blaž Bajič, Rajko Muršič in Miha Horvat.

Vsaj na prvi pogled se zdi, da si etnografija in satira ne bi mogli biti bolj različni: prva teži k spoštljivemu opisovanju načinov življenja, razumevanju sveta s stališča ”domačina”, si prizadeva proizvesti novo vednost itn., druga z bolj ali manj odkrito norčavostjo protestira proti posamezniku, skupini, navadi ali sistemu. Pa vendar lahko obe opredelimo kot načina opisovanja oziroma prikazovanja resničnosti in – še več – trdimo, da resnico obravnavanih pojavov najbolje zagrabita v momentih fikcije, inherentne še tako stvarnim opisom. Če se je v umetnosti zgodil etnografski obrat, pa se v etnografiji oziroma antropologiji kot taki ni zgodil satirični obrat. Postavlja se naivno vprašanje – zakaj? So razlogi epistemološke narave, sta etnografija in satira konceptualno nezdružljivi? Se je antropologija samo-omejila iz etičnih razlogov? Ali etnografije satira ne zanima, jo po tihem zavrača zaradi njene implicitne politične drže? Obenem se postavlja še drugo naivno vprašanje – kaj, če sploh kaj, se lahko s satiro naučimo in kaj, če sploh kaj, lahko s satiro naredimo v svetu, za katerega se zdi, da je onkraj satire, ker je že satira samega sebe?