Celoletni program Švicarija: skupnost, umetnost in narava predstavlja dogodek s senzorialnim pristopom, ki ga je zasnovala Barbara Pia Jenič.

Zadnja javna predstavitev bo v nedeljo, 2. decembra, v Ustvarjalnem centru Švicarija, v parku Tivoli.

Švicarija, hiša v parku Tivoli, je v svojem obstoju spremenila številne identitete, za njenimi stenami so zavetje našli številni ljudje, njene rabe so se s časom spreminjale. Je prostor, ki je napolnjen z individualnimi in kolektivnimi pomeni. Švicarija je bila med drugim gostilna, hotel, prebivališče za tiste na obrobju, center umetniške produkcije, materialna referenca identitete njenih prebivalcev in dom.
(A. Boštjančič, Identitete neke hiše, 2015)

Na delavnicah so udeleženke senzorialni gledališki jezik povezale s kulturno dediščino hotela Tivoli: prisluhnili smo zgodovini stavbe skozi različne perspektive čutnega zaznavanja. Obiskovalce popeljemo skozi avtorsko uprizorjene senzorialne utrinke iz njene zgodovine.

Za senzorialno vodstvo po utrinkih iz življenja prebivalcev v Švicariji je na voljo 30 mest na predstavo. Rezervacija mest se stornira 15 minut pred dogodkom, zato prosimo, da prevzamete vstopnico na blagajni vsaj 20 minut pred začetkom dogodka. V nasprotnem primeru se vaša karta dodeli morebitnim čakajočim na prosta mesta. Prosimo, da prtljago in osebne predmete pustite doma. Na dogodek vstopate s prevezami čez oči in brez osebne prtljage. Hvala za razumevanje!

Izvedbi
2. december ob 14.00 (30 mest)
2. december ob 16.00 (30 mest)

REZERVACIJE SO MOŽNE DO PETKA, 30. NOVEMBRA DO 12. URE.
rezervacije: petra.derganc@mglc-lj.si

Avtorica in režiserka: Barbara Pia Jenič
Inspirirano po predlogi: Andraž Boštjančič, Identitete neke hiše, diplomsko delo
Uporabljena besedila: Ivan Cankar, Bela krizantema; Valenčič Jožef, Vzgoja in omika ali izvir sreče 1899
Avdio interpretacije Bonton na Promenadi in Bela krizantema: Tomaž Gubenšek
Avdio interpretacije iz predstav: Marija Nablocka
Zvok:
Ruske in ciganske romance Aleksander Konjajev 
Domžalska koračnica in Koračnica Generala Maistra, izvaja Orkester slovenske vojske
Arhivski posnetki Nablocke, vir: Zvočni in video arhiv SLOGI – Gledališki muzej, Ljubljana
Oblikovanje zvočnih efektov: Peter Penko
Kostumi:
Izbor kostumov: Incognito design
Kostumsko svetovanje: Erna Nelc
Senzorialne izvajalke: Barbara Pia Jenič, Gloria Ana Belopavlovič, Veronika Golob, Katja Krajnc, Meta Kutin, Ana Obid, Urša Eva Pucelj, Teja Saksida, Tina Zadravec 
Avtorica in vodja projekta Švicarija: skupnost, umetnost in narava: Yasmín Martín Vodopivec
Zasnova izobraževalnega programa projekta Švicarija: skupnost, umetnost in narava: Lili Šturm

Barbara Pia Jenič je ustanoviteljica gledališča Senzorium, avtorica in režiserka mnogih predstav ter igralka in magistrica govora. Njeno umetniško ustvarjanje obsega več kot 60 režij dogodkov in predstav, na Dramski šoli BB je mentorirala igro in režirala predstave več kot 16 let. Izvaja različna izobraževanja na področju senzorialnega jezika, govora in igre, med drugim tudi za zdravniško osebje preko Slovenija Transplant in UKC Ljubljana. Kot pionirka senzorialnega gledališče in jezika v Sloveniji in ena izmed redkih tovrstnih ustvarjalcev v Evropi in svetu že 20 let orje ledino in raziskuje področje senzorialnega, interakcije s publiko, veččutnega, potopitve v dogajanje ter umetniške in čutne sinestezije. 

Posebna zahvala: Andraž Boštjančič, Flora Kastelic, Atila Boštjančič, Jaka Mihelič, Jakof Brdar, Jaka Železnikar, Orkester slovenske vojske, Aljoša Deferri, dekan UL AGRFT Tomaž Gubenšek, SLOGI – Gledališki muzej, MGL in Erna Nelc, Nataša Trtnik, Ivanka Mežan ter Zora Konjajev in Andrej Konjajev za zasebne arhivske posnetke

Program Hotel Tivoli med spomini in sanjami je del projekta Švicarija: skupnost, umetnost in narava, avtorica Yasmín Martín Vodopivec. Dogodek je nastal v koprodukciji z Zavodom Senzorium.


 


 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

Vodstvo z refleksijo bienala: Vladimir Vidmar

Vladimir Vidmar, kurator, raziskovalec, pisec ter umetniški vodja Male galerije v Ljubljani, bo 17. septembra (z začetkom ob 17. uri) vodil po 33. grafičnem bienalu in se osredotočil na aktualna vprašanja satire, njene reprezentacije, identitete, politike, religije, družbenih norm.

Za ugledno International Biennial Foundation je reflektiral tudi letošnjo izdajo bienala. Preberite tukaj.

Vstopnina, vodstvo brezplačno.



Foto: Jaka Babnik. Arhiv: MGLC.

Predavanje: Sandra Bašić Hrvatin: Kolaps Gutenbergove galaksije

Foto: Borut Kranjc.

Predavanje:

Sandra Bašić Hrvatin: Kolaps Gutenbergove galaksije

torek, 24. septembra, ob 18. uri

MGLC – Švicarija

V sklopu celoletnega programa Švicarije, ki zasleduje moto skupnost, umetnost in narava in se v letu 2019 osredotoča na analizo stanja neodvisnega novinarstva ter na vprašanje pravice javnosti do obveščenosti, bo medijska strokovnjakinja Sandra Bašić Hrvatin pripravila predavanje z naslovom Kolaps Gutenbergove galaksije, ki se posveča zgodovini množičnih medijev. Množični mediji so se skozi čas spreminjali in prilagajali družbenim okoliščinam. Temu so podvrženi tudi danes, ko se spopadajo z vedno novimi tehnološkimi, strukturnimi in vsebinskimi izzivi. Klasični mediji se umikajo sodobnim platformam, s tem pa se spreminjajo tudi pogoji delovanja novinarjev.

O neresni znanosti v resni umetnosti

Četrtek, 26. 9. 2019 ob 18. uri v Veliki dvorani Švicarije


O neresni znanosti v resni umetnosti
Okrogla miza v organizaciji Slovenskega etnološkega in antropološkega združenja KULA

Razpravljali bodo Alenka Pirman, Blaž Bajič, Rajko Muršič in Miha Horvat.


Vsaj na prvi pogled se zdi, da si etnografija in satira ne bi mogli biti bolj različni: prva teži k spoštljivemu opisovanju načinov življenja, razumevanju sveta s stališča ”domačina”, si prizadeva proizvesti novo vednost itn., druga z bolj ali manj odkrito norčavostjo protestira proti posamezniku, skupini, navadi ali sistemu. Pa vendar lahko obe opredelimo kot načina opisovanja oziroma prikazovanja resničnosti in – še več – trdimo, da resnico obravnavanih pojavov najbolje zagrabita v momentih fikcije, inherentne še tako stvarnim opisom. Če se je v umetnosti zgodil etnografski obrat, pa se v etnografiji oziroma antropologiji kot taki ni zgodil satirični obrat. Postavlja se naivno vprašanje – zakaj? So razlogi epistemološke narave, sta etnografija in satira konceptualno nezdružljivi? Se je antropologija samo-omejila iz etičnih razlogov? Ali etnografije satira ne zanima, jo po tihem zavrača zaradi njene implicitne politične drže? Obenem se postavlja še drugo naivno vprašanje – kaj, če sploh kaj, se lahko s satiro naučimo in kaj, če sploh kaj, lahko s satiro naredimo v svetu, za katerega se zdi, da je onkraj satire, ker je že satira samega sebe?