ŠVICARIJA

Mednarodni grafični likovni center je 9. maja 2017 dobil v uporabo Švicarijo. Prenovljena stavba je bila prizorišče 32. grafičnega bienala, konec minulega leta pa so se v umetniške ateljeje vselili tudi prvi uporabniki.

Švicarija pomeni prostorsko in vsebinsko razširitev matične ustanove. Z novopridobljeno enoto se Mednarodnemu grafičnemu likovnemu centru odpirajo možnosti za vzpostavljanje novih načinov komuniciranja z obiskovalci in predstavljanja ter interpretiranja novih umetniških izrazov. Sodobna umetnost, o kateri v Mednarodnem grafičnem likovnem centru premišljujemo v prepletu z grafičnim medijem, z Ustvarjalnim centrom dobiva nove vzvode za še intenzivnejši razvoj. Prisotnost umetnikov v ateljejih, na delavnicah ali na strokovnih srečanjih spodbuja neposreden in dvosmeren pretok znanja in izkušenj med ustvarjalci in obiskovalci.  

Rezidenčni program Švicarije je tesno povezan z lokacijo in zgodovino stavbe, ki je v minulih desetletjih že opravljala funkcijo produkcijskega prostora. Danes ponovno omogoča začasen prostor za ustvarjanje trinajstim domačim umetnikom (Anja Jerčič, Neža Knez, Damijan Kracina, Silvan Omerzu, Tanja Pak, Silvester Plotajs Sicoe, Marija Mojca Pungerčar, Ana Sluga, Zora Stančič, Martina Štirn, Miha Štrukelj, Veljko Zejak, Plateauresidue) ter vpeljuje mednarodni rezidenčni program, čemur so namenjeni trije bivalni ateljeji, ki bodo vsako leto gostili več tujih ustvarjalcev in drugih strokovnjakov s področja umetnosti in družbenih ved. Temu so namenjene različne vrste rezidenčnih programov, ki trajajo od dva tedna do šest mesecev, medtem ko so gostujoči rezidenti izbrani po različnih principih: ustvarjalci, ki sodelujejo z MGLC pri zasnovi in izvedbi programa, tisti, ki so izbrani na odprtem razpisu, ali gostje, ki so del medinstitucionalnih izmenjav.

Vizija o delovanju novopridobljene enote temelji na razumevanju specifičnih družbenozgodovinskih kontekstov, v katerih je Švicarija prevzemala različne vloge. V zgodovinski perspektivi se zarisuje kot prostor gostoljubja, gostovanja, sobivanja, izmenjave in transformacije. Z mislijo na potrebe sedanjega časa Švicarija te ideje in vrednote nadaljuje in razvija. Želimo si, da bi se na presečišču med Mednarodnim grafičnim likovnim centrom in Ustvarjalnim centrom Švicarija stkalo novo ljubljansko kulturno, izobraževalno in družabno središče.

 


Foto: Urška Boljkovac. Arhiv MGLC.

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

Vodstvo z refleksijo bienala: Vladimir Vidmar

Vladimir Vidmar, kurator, raziskovalec, pisec ter umetniški vodja Male galerije v Ljubljani, bo 17. septembra (z začetkom ob 17. uri) vodil po 33. grafičnem bienalu in se osredotočil na aktualna vprašanja satire, njene reprezentacije, identitete, politike, religije, družbenih norm.

Za ugledno International Biennial Foundation je reflektiral tudi letošnjo izdajo bienala. Preberite tukaj.

Vstopnina, vodstvo brezplačno.



Foto: Jaka Babnik. Arhiv: MGLC.

Predavanje: Sandra Bašić Hrvatin: Kolaps Gutenbergove galaksije

Foto: Borut Kranjc.

Predavanje:

Sandra Bašić Hrvatin: Kolaps Gutenbergove galaksije

torek, 24. septembra, ob 18. uri

MGLC – Švicarija

V sklopu celoletnega programa Švicarije, ki zasleduje moto skupnost, umetnost in narava in se v letu 2019 osredotoča na analizo stanja neodvisnega novinarstva ter na vprašanje pravice javnosti do obveščenosti, bo medijska strokovnjakinja Sandra Bašić Hrvatin pripravila predavanje z naslovom Kolaps Gutenbergove galaksije, ki se posveča zgodovini množičnih medijev. Množični mediji so se skozi čas spreminjali in prilagajali družbenim okoliščinam. Temu so podvrženi tudi danes, ko se spopadajo z vedno novimi tehnološkimi, strukturnimi in vsebinskimi izzivi. Klasični mediji se umikajo sodobnim platformam, s tem pa se spreminjajo tudi pogoji delovanja novinarjev.

O neresni znanosti v resni umetnosti

Četrtek, 26. 9. 2019 ob 18. uri v Veliki dvorani Švicarije


O neresni znanosti v resni umetnosti
Okrogla miza v organizaciji Slovenskega etnološkega in antropološkega združenja KULA

Razpravljali bodo Alenka Pirman, Blaž Bajič, Rajko Muršič in Miha Horvat.


Vsaj na prvi pogled se zdi, da si etnografija in satira ne bi mogli biti bolj različni: prva teži k spoštljivemu opisovanju načinov življenja, razumevanju sveta s stališča ”domačina”, si prizadeva proizvesti novo vednost itn., druga z bolj ali manj odkrito norčavostjo protestira proti posamezniku, skupini, navadi ali sistemu. Pa vendar lahko obe opredelimo kot načina opisovanja oziroma prikazovanja resničnosti in – še več – trdimo, da resnico obravnavanih pojavov najbolje zagrabita v momentih fikcije, inherentne še tako stvarnim opisom. Če se je v umetnosti zgodil etnografski obrat, pa se v etnografiji oziroma antropologiji kot taki ni zgodil satirični obrat. Postavlja se naivno vprašanje – zakaj? So razlogi epistemološke narave, sta etnografija in satira konceptualno nezdružljivi? Se je antropologija samo-omejila iz etičnih razlogov? Ali etnografije satira ne zanima, jo po tihem zavrača zaradi njene implicitne politične drže? Obenem se postavlja še drugo naivno vprašanje – kaj, če sploh kaj, se lahko s satiro naučimo in kaj, če sploh kaj, lahko s satiro naredimo v svetu, za katerega se zdi, da je onkraj satire, ker je že satira samega sebe?