MGLC 30 LET

Ob tridesetletnici ustanovitve MGLC se ob pregledu zgodovinskih dejstev[1] postavlja vprašanje, kaj je bil poglavitni razlog, da je grafični bienale, ki je kot sestavna enota Moderne galerije uspešno deloval pod njenim okriljem, želel postati samostojna ustanova na novi lokaciji. Iz številnih obrazložitev in študij, ki jih je zahtevala ustanovitev nove javne institucije, je razvidna motivacija po premiku z organizacijsko-strokovne pozicije na področju grafične umetnosti tudi na praktično, tehnično produkcijsko raven. Med organizatorji grafičnega bienala in krogom umetnikov, ki so se zbirali okrog njega, so očitno krožile ideje o posebni instituciji za grafično umetnost, ki bi bila križanec med muzejem in specializiranim produkcijskim, izobraževalnim in založniškim centrom. V ospredju je bila konkretna želja po vzpostavitvi grafične eksperimentalne delavnice, ki ji je bilo ob dokončani prenovi gradu res namenjeno celotno pritličje. Glavni razlog med bržkone številnimi drugimi je bila torej potreba po živem umetniškem centru, ki mu bo neprestano kroženje umetnikov in idej ter mednarodno prepoznavnost zagotavljal grafični bienale. Prvotna vizija ustanoviteljev se je uresničila in MGLC je postal pomemben muzej z bogato zbirko, živahen umetniški center s še vedno aktivno delujočimi grafičnimi ateljeji, ostal pa je tudi mednarodno uveljavljen producent grafičnega bienala. Ob tridesetletnici je čas za nove ambiciozne načrte: muzej 21. stoletja mora biti prostor svobode, soustvarjanja, dajanja in sprejemanja, kar je v MGLC lahko nadgrajeno s potencialom žive umetniške ustvarjalnosti. MGLC bo kmalu dopolnjen z dejavnostjo umetniškega rezidenčnega centra v prenovljeni stavbi Švicarije, hkrati pa je trideset let dolga doba, po kateri je grad Tivoli ponovno pripravljen za prenovo. Prenovljen in dostopen Mednarodni grafični likovni center bo v bližnji prihodnosti z rezidenčnim centrom Švicarija lokacijsko in programsko povezan kompleks in novo kulturno, izobraževalno in družabno središče v srcu parka Tivoli.

Nevenka Šivavec, direktorica MGLC

[1] Zamisel o novi instituciji, ki jo je predlagal dolgoletni vodja grafičnega bienala Zoran Kržišnik, sega v drugo polovico sedemdesetih let, ko je bil ustanovljen pripravljalni odbor za izgradnjo grafičnega centra, kasneje sta nastala akcijski odbor s predsednikom, visokim jugoslovanskim politikom Stanetom Dolancem, in poseben organizacijski štab, ki ga je vodil kulturnik Mitja Rotovnik. Leta 1979 je bil dokončan idejni projekt Grafični center – Tivolski grad, ki ga je zasnoval takratni predstojnik fakultete za arhitekturo prof. Sergej Pavlin. Njegov projekt prenove gradu je bil v celoti dokončan leta 1989. Omenjeni organizacijski štab je za zbiranje potrebnih sredstev za prenovo angažiral slovensko gospodarstvo in politiko, z donacijami umetniških del pa so velikodušno sodelovali številni domači in tuji umetniki.  

Kako se ustanovitve in začetkov spominjajo sodelavke in sodelavci MGLC
 

Grafični ateljeji

Želja po ustanovitvi grafične delavnice se je pojavila že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti iz potrebe po obogatitvi grafične zbirke z novimi kakovostnimi deli domačih in tujih avtorjev. Prvi poskusi tiskanja so nastali v kleti Moderne galerije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar dejavnost ni zaživela. Katalog 9. mednarodne grafične razstave iz leta 1971 v uvodnem besedilu sekretarja bienala in ravnatelja takratne Moderne galerije Zorana Kržišnika omenja Vilo Bled kot najprimernejši prostor za ustanovitev centra, delavnice, ki bi bila namenjena ponatisu del mojstrov sodobne grafične umetnosti. Ob privolitvi takratne politike, sponzorski podpori slovenskih podjetij, posameznih darovalcev umetnikov in izbrane ekipe sodelavcev se je petnajst let kasneje leta 1986 po dolgoletnih naporih in obnovi ljubljanskega gradu Tivoli, v katerem danes domuje Mednarodni grafični likovni center, ta ambiciozno zasnovani projekt tudi udejanjil.

Mag. Boge Dimovski, muzejski svetovalec, v MGLC od leta 1986

Zbirka

Na božični dan pred tridesetimi leti je mesto Ljubljana ustanovilo MGLC kot matično hišo mednarodnega grafičnega bienala in kot center za promocijo ter tisk umetniške grafike. Domicil je dobil v gradu Tivoli, kamor je bil preseljen del lastnine iz Moderne galerije, in se tu leta 1987 že podpisal pod organizacijo 17. mednarodnega grafičnega bienala ter odprl grafične ateljeje, druge dejavnosti MGLC pa so nastajale postopoma. Leta 1989 je bilo prvo nadstropje obnovljeno za odprtje galerije, s prenosom približno 500 grafik – dediščine bienala – iz depojev Moderne galerije v upravljanje MGLC pa se je oblikovala baza za razvoj zbiralne politike in zbirk. Status muzeja je MGLC dobil leta 2000. Takrat je z obsežno donacijo knjig umetnika začel širiti tudi zbirko umetniških publikacij, ki spada med najbolj referenčne zbirke srednje Evrope. Zbirka, ki se večinoma predstavlja z grafičnimi listi, se polni z odkupi in darili in poleg tega še z deli tekoče produkcije; od leta 2001 jo načrtno dopolnjujemo tudi z deli na bienalu nagrajenih umetnikov.

Mag. Breda Škrjanec, muzejska svetovalka, v MGLC od leta 1989

30 let spominov

Moj prvi dan v MGLC je bil, ko sem prišla na razgovor za službo v začetku maja 1989. Prejela sem vabilo na tivolski grad Pod turnom 3. Bog, sem si rekla, kje pa je to?! Naslov sem morala poiskati na zemljevidu Ljubljane. Nisem imela pojma, čeprav sem kot otrok hodila z mamo v Tivoli, k ribniku, a grajska stavba je bila strašljiva, zapuščena, vse je bilo nekako odprto in čudno. Zmeraj sva se ji izognili. No, in potem pridem v grad z ogromnimi težko odpirajočimi se vrati na razgovor za službo. Nikjer ni nič pisalo, vse je bilo prašno, v avli so bila vsa vrata zaklenjena. V prvem nadstropju so bile montažne stene stanovanja, kjer je živela še zadnja prebivalka gradu. V etaži so bila po tri stanovanja. Grem še nadstropje više in skozi vrata na levi je prišel gospod Kržišnik, ki sem ga poznala iz medijev, in sem bila celo malo presenečena, da ga vidim tu. V službo sem prišla 15. maja, približno mesec pred bienalom (16. junija je bila otvoritev 18. mednarodnega grafičnega bienala), in čez dva dneva je bila iz stanovanja, kjer je sedaj galerija, izseljena zadnja stranka. To je bilo kar zaskrbljujoče, ker je bilo treba v enem mesecu urediti galerijo. Spomnim se, da je bil Kržišnik zelo na trnih, da ga je skrbelo, ali bodo mojstri zmogli vse delo, ki ga je bilo treba opraviti. A vse se je izšlo. Zoran Kržišnik se je zelo trudil, da je vzpostavil tivolski center. Prenova je bila sponzorska, nekdo je dal barve, drugi material za električno napeljavo ipd. Vse stranke, ki so bile v hiši, so dobile stanovanje. Kržišniku je veliko pomagal tudi politik Stane Dolanc, bila sta prijatelja.

Zmaga Šešelj, poslovna sekretarka v pokoju, v MGLC od leta 1989

Spominjam se grafičnih bienalov konec osemdesetih in v zgodnjih devetdesetih. Postavljali smo v Moderni galeriji, od vrha do tal so bile grafike pod steklom, in seveda smo cele dneve delali. Ekipe so bile velike, vzdušje je bilo super, tempo veliko bolj umirjen kot danes, in Kržišnik je vedno rešil situacijo, ko je kaj zaškripalo.

Tudi sicer je vedno veliko ljudi zahajalo v hišo in vsi so bili zelo prijazni, sproščeni. Veliko je bilo sponzorjev, vedno je kdo priletel na kavico ali na sestanek. Ogromno je bilo tujcev. Imeli smo bogate otvoritve, bile so ob 12. uri in s pogostitvami. Luštno je bilo!

Enkrat sem pri postavljanju bienala imela s sabo sina Gregorja, takrat še malčka. Otroka po navadi zaposliš z risanjem in Gregor je narisal Jakopičevo sprehajališče. Risba je nekako zašla med razložene grafike za razstavo in kustos je skorajda razstavil tudi to delo. Veliko je bilo smeha na ta račun! Sedaj jo ima doma moja prijateljica, ki je takrat pomagala, in bi jo rada od nje odkupila, da jo dam sinu za 30. rojstni dan.

Alenka Mikuž, ekonomka, v MGLC od leta 1987

Ko sem dobro leto po ustanovitvi prišel v MGLC, je bila hiša še v procesu opremljanja, v grafičnih ateljejih pa smo začeli delati hitro in zelo intenzivno. Ogromno se je delalo v globokem tisku in sitotisku, najmanj v litografiji. Med prvimi, ki so prišli delat v atelje, so bili bosanski in hrvaški umetniki (takrat je bila še Jugoslavija) in umetniki, ki so živeli dlje iz Ljubljane. Mislim, da je bil prvi, ki sem ga spoznal, Bogdan Grom iz Amerike.

Večino sem spoznal ob tiskanju. Edini, ki sem ga spoznal šele kasneje, je bil Edo Murtić. Murtić je namreč na podlagi Kržišnikovih priporočil, da ima ekipo, ki je sposobna narediti vse, svoje prvo delo za tisk – pokrajino v 12 barvah – poslal kar po pošti z navodili, kako odtisniti. Nato je Leon Levar (hišnik) z letalom odnesel grafike v Dubrovnik avtorju v podpis.

Časovno sem največ delal z Jožetom Ciuho, postala sva neke vrste prijatelja. Razpet je bil med Ljubljano, Salzburgom in Parizom; delalo se je, ko se je ustavil v Ljubljani, ob popoldnevih, vikendih, praznikih, med počitnicami. Hiša se je umetnikom namreč vedno prilagajala. Po končanem delu smo večkrat imeli likof, usedli smo se in praznovali. Umetniki se radi ustavljajo v MGLC, v ateljejih, ne samo za delo, tudi za pomoč in informacije; smo neke vrste hiša srečevanj.

Slavko Pavlin, tiskarski mojster, v MGLC od leta 1988

Ustanovni podporniki

Umetniki, ki so omogočili prenovo in ustanovitev MGLC, so Dan Allison, Marko Andlovic, Zvest Apollonio, Miroslav Arsić, Todorče Atanasov, Janez Bernik, Janez Boljka, Bogdan Borčić, Lucijan Bratuš, Jože Ciuha, Boge Dimovski, Vida Fakin, Mitja Ficko, Tomaž Gorjup, Samuel Grajfoner, Milena Gregorčič, Bogdan Grom, Toshihiro Hamano, Franz Hitzer, Goran Horvat, Drago Hrvacki, Jože Horvat - Jaki, Danilo Jejčič, Andrej Jemec, Kiar Meško, Zorana de Kide, Janez Knez, Zora Koren Skerk, Bojan Kovačič, Ante Kuduz, Giani Llalloshi, Lojze Logar, Tim Long, Vladimir Makuc, Adriana Maraž, Edo Murtić, Dimče Nikolov, Polde Oblak, Valentin Oman, Freya Payne, Bill Penney, Amalija Perez Molek, Jože Peternelj, Konrad Peternelj, Veno Pilon (dediči), Rainer Plum, Concetto Pozzati, Anton Repnik, Jože Spacal, Lojze Spacal, Ljubomir Stahov, Zora Stančič, Mitja Stanek, Marija Starič Jenko, Gorazd Šefran, Gorazd Šimenko, Miroslav Šutej, Drago Tršar, Marijan Tršar, Max Uhlig, Franco Vecchiet, Vladimir Veličković, Jana Vizjak, Sašo Vrabič, Petar Waldegg, Huiquin Wang, Mehmed Zaimović, Karel Zelenko in Giuseppe Zigaina.

Organizacije, ki so omogočile prenovo in ustanovitev MGLC, so Adria Airways, Color, Elan, Emona, Ferromoto, Gorenje, Gospodarska zbornica Slovenije, GP Grosuplje, IMP Metall, IMV, Intereuropa, Iskra, Izvršni svet skupščine SR Slovenije, Javna skladišča, JUB, Kemija Impex, Kompas, KP Rast, Kulturna skupnost Slovenije, Lek, Lesnina, LIZ, Ljubljanska kulturna skupnost, Mercator, Metalka, Moderna galerija, Oprema Kočevje, Petrol, Riko, SCT, Skupščina mesta Ljubljane, Slovenijales, Stol, Smelt, Stanovanjski SIS občine in mesta Ljubljane, Stenplast, Tovarna papirja Krško, Tovarna papirja Radeče, Tovarna papirja Vevče, Unitex in Velana.

 

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

Hiperzaposlovanje

Sebastian Schmieg, Pričakovanja in izvedbe (preživetvena ustvarjalnost), 2017–2018

 

Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, predstavlja:

Hiperzaposlovanje

Kurator: Domenico Quaranta

Sodelujoči umetniki: Danilo Correale, Elisa Giardina Papa, Sanela Jahić, Silvio Lorusso, Jonas Lund, Michael Mandiberg, Sebastian Schmieg, Guido Segni

Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2019

Koprodukcija: MGLC – Mednarodni grafični likovni center

Partner: Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji

          

 

MGLC – Mednarodni grafični likovni center

Grad Tivoli, Pod turnom 3, Ljubljana

Odprtje razstave:  četrtek, 7. november 2019, ob 18. uri

Na ogled do: 19. januar 2020

 

Delo – eden od odločujočih vidikov naših kapitalističnih družb – je tudi ena od strani sodobnega življenja, na katero so tehnološke inovacije in nastop postfordizma močneje vplivali. Čeprav je naraščajoča avtomatizacija dejansko povzročila izginotje veliko oblik človeškega dela, pa v nasprotju z napovedmi številnih mislecev dela ni odpravila. Namesto tega je skupaj z drugimi inovacijami, kot je vzpon kulture naprav in družabnih omrežij, vodila k njegovi fragmentaciji v mnoštvo mikrodel in njegovi infiltraciji v vsak trenutek življenja. Z drugimi besedami, ne glede na to, ali smo brezposelni, samozaposleni ali redno zaposleni za polni delovni čas, danes kot »uporabniki tehnologije« vedno delamo.

Hiperzaposlovanje je skupinska razstava, ki jo kurira Domenico Quaranta ter te in druge razsežnosti tega, kar je delo postalo, raziskuje v delih osmih mednarodnih umetnikov, ki se osredotočajo na teme, kot so avtomatizacija in ekonomija na poziv, konec prostega časa, aplikacije za samopomoč, utrujenost zaradi družabnih omrežij in kvantifikacija.

V Reverie, On the Liberation from Work (Sanjarjenje – o osvoboditvi od dela, 2017) Danilo Correale sodeluje z newyorškim hipnoterapevtom pri pisanju dveh scenarijev za vodeno hipnozo, katerih cilj je sprostiti telo in duha v pripravi na družbo brez dela. Labor of Sleep (Delo spanja, 2017) Elise Giardine Papa je serija kratkih videoodlomkov, ki se humorno navezujejo na aplikacije za samopomoč, ki ponazarjajo, kako tehnologijo uporabljamo, da bi človeške spalne navade uravnavali po ritmih širšega sistema, ki vključuje tako ljudi kot neljudi. V Delati zginotje delanja (2018–2019) slovenska umetnica Sanela Jahić predstavlja ambiciozno raziskavo v teku, v temelju katere je programiranje napovednega algoritma, ki naj bi namesto nje zasnoval umetniška dela. Delo Shouldn’t You Be Working? (Ne bi morali delati?, 2016) Silvia Lorussa je bilo prvotno predstavljeno kot serija nalepk, ki naj bi jih postavili v katerokoli prostočasno okolje in ironično povzema shizofren odnos »uporabnika tehnologije« do dela in prostega časa. Talk To Me (Govori z mano, 2017–2019) Jonasa Lunda, leta 2017 lansiran kot spletni projekt, je pogovorni robot, ki se je učil iz vseh Lundovih spletnih pogovorov, da bi ustvaril pametno, strojno naučeno, avtomatično govorečo verzijo umetnika. V knjižni verziji, ki je bila razvita v sodelovanju s Federicom Antoninijem in bo na razstavi prikazana prvič, se tudi razkrije obrat, zaradi katerega projekt postane še bolj pomenljiv. Quantified Self Portrait (One Year Performance) (Kvantificirani avtoportret (enoletni performans), 2016–2017) je videoinstalacija, ki dokumentira performans Michael_a Mandiberg_a, ki je uporabil_a samosledilno tehnologijo, da je eno leto vsakih petnajst minut zajela posnetke njegovega zaslona in podobe, kar je tehnika, ki se uporablja za nadzorovanje dela v svobodnih poklicih, ter tako sledil_a svojim duševnim, fizičnim in čustvenim stanjem. V Hopes and Deliveries (Survival Creativity) (Pričakovanja in izvedbe (preživetvena ustvarjalnost), 2017–2018) je Sebastian Schmieg izkoristil pomanjkanje varnostnih ukrepov na platformi Fiverr in prenesel na tisoče videov, ki so jih za svoje stranke ustvarili delavci na poziv. Delo na dveh ravneh naslovi tudi voajerizem: po eni strani naredi vidne ljudi, ki naročajo take videe, po drugi strani pa ponudi vpogled v svet ekonomije na poziv. Ter na koncu še Demand Full Laziness (Zahtevajte popolno lenobo, 2018–2023), petletni načrt in trajajoči performans o umetnosti, delu, samopreživljanju in lenobi italijanskega umetnika Guida Segnija.

Razstava je del programa Hiperzaposlovanje, celoletne serije dogodkov osredotočenih na družbo brez dela, spletno delo, umetno inteligenco in avtomatizacijo, ki ga kurirata Domenico Quaranta in Janez Janša.

Iz zbirke nagrajencev bienala: premene v kanonu

Robert Jančovič, Rez I Nazenie-Pasca/, 1996, barvni lesorez

 

Razstava:

Iz zbirke nagrajencev bienala: premene v kanonu

7. november 2019–23. februar 2020

Vsak pogled na zgodovino ljubljanskega grafičnega bienala se napaja tudi iz zgodb, ki jih pišejo nagrajenci te razstave. Izbor, ki so ga pred otvoritvijo bienala opravili žirantje, ugledni in vplivni umetnostni kritiki, kuratorji, galeristi in drugi strokovnjaki z vsega sveta, je bil dolga leta tako rekoč edina intervencija v na videz nepregledno množico razstavljenih umetniških del. Z nestrpnostjo pričakovane in pogosto kritično pospremljene odločitve so dogodku dajale pridih kreativne tekmovalnosti in so bile gonilo diskurza, ki se je ob razstavi porajal v strokovni, medijski in splošni javnosti. Po vsakem bienalu, ko so iz dvoran izginile stotine razstavljenih grafik in je ostala zgolj sled v obliki razstavnega kataloga, pa se je peščica izbranih del in umetnikov, nagrajencev najpomembnejše, mednarodne žirije z velikimi črkami zapisala v zgodovino bienala in s tem svetovne grafike.

Z razstavo del nagrajencev iz zbirke Mednarodnega grafičnega likovnega centra želimo po eni strani odpreti razmislek o sporočilnosti nagrad grafičnega bienala v kontekstu kanona povojne likovne umetnosti. Žirije najpogosteje niso vsebinsko utemeljevale osnovnega bienalskega vodila, kakovosti umetniškega dela, kljub temu so bile njihove odločitve na različne načine zelo zgovorne. Vseskozi opazujemo tehtanje med potrebo po utrjevanju že uveljavljenih smeri in odkrivanjem novega, neznanega.

Po drugi strani razstava ponuja vpogled v zbiralno politiko MGLC, institucije, ki temelji prav na dediščini bienala. Na ogled bodo predvsem tista dela, ki smo jih v muzeju z odkupi in donacijami pridobili v zadnjem obdobju, in dela, ki do zdaj niso bila posebno izpostavljena. Kronološko smo jih razporedili v tri večje sklope od prve grafične razstave leta 1955 do danes.

V razstavljenih delih iz prvih dveh obdobij, od leta 1955 do 1977 in od leta 1979 do 2001, je spremembe zaznati predvsem v formi in vsebini grafičnega lista. Grafike kažejo porajanje in utrjevanje novih umetnostnih smeri v šestdesetih in sedemdesetih letih, še posebno izrazito informelovske estetike, geometrijske abstrakcije in pop arta. Žirije so iz nabora, v katerem ni manjkalo slavnih umetniških osebnosti starejše generacije, z najvišjimi nagradami pogosto izpostavile mlade umetnike, vzhajajoče zvezde z izrazito inovativnimi umetniškimi pogledi.

Spremembe v grafiki ob koncu sedemdesetih let so opazne tudi v nagrajenih delih. Po obdobju priljubljenosti sodobnejših grafičnih tehnik znova stopijo v ospredje klasične, predvsem globoki tiski, s tem pa so pogostejši manjši formati in intimnejša vsebina. Nagrajena dela iz osemdesetih in devetdesetih let ne prinesejo bistvenih umetnostnih novosti, temveč kažejo prepletanje in variiranje že vzpostavljenih estetik in pristopov.

V novem tisočletju je bienale doživel nekaj korenitih sprememb in prelomov. Prikazovanje del po državnih paviljonih je zamenjal avtorski, kuratorski pristop, ki je v zadnjem obdobju že doživel poskuse preizpraševanja in eksperimentiranja. Vzporedno se je postopoma širil spekter formatov umetniških del. Zgodil se je preskok iz klasične grafike v umetnost tiska najrazličnejših tehnik, pozneje pa je bienale sprejel tudi performativne in druge sodobne prakse. Procesa sta seveda vplivala tudi na pomen nagrad in fizične dimenzije nagrajenih del.

Avtorji razstave: Nevenka Šivavec, Breda Škrjanec in Gregor Dražil

 

Plateauresidue: Sub Persona

25. 10.–29. 12. 2019

MGLC – Švicarija

Vabljeni 25. oktobra 2019 ob 19. uri na odprtje razstave umetniškega tandema PLATEAURESIDUE (Aljaž Celarc & Eva Pavlič Seifert), ki predstavlja nov raziskovalni in razstavni projekt Sub Persona. Razstava je del celoletnega programa Švicarije z motom skupnost, umetnost in narava, ki se leta 2019 osredotoča na analizo stanja neodvisnega novinarstva ter na pravico javnosti do obveščenosti. Avtorja, ki v praksi običajno prepletata ekologijo in umetnost, se tokrat osredotočata na stanje gozdnih ekosistemov in na človekov vpliv nanje zaradi preteklega in sedanjega upravljanja gozdov. Premierno bosta predstavila multimedijsko instalacijo, ki spodbuja razvoj senzoričnega mišljenja ter izprašuje sodobno razumevanje okolja in človekov odnos do njega.

Avtorja sta se med pripravo projekta pogovarjala z ljudmi, ki se neposredno ukvarjajo z vzdrževanjem gozdov in imajo različna mnenja o načinu njihovega upravljanja in dojemanja. Gozdovi namreč opravljajo številne funkcije, od ekoloških, ekonomskih do kulturnih, vsem nam pa na več ravneh omogočajo kakovostno bivanje. Sodobna urbana populacija pogosto dojema gozdove kot prostore neokrnjene narave, čeprav so jih stoletja človekovega upravljanja povsem spremenila. Prav tradicija poseganja v gozdove in njihovega izkoriščanja človeštvu narekuje odgovornost, da jih sonaravno upravlja, poskrbi za posledice slabih praks in odpravlja posledice podnebnih sprememb. Umetnika raziskujeta, kako se sodobno upravljanje gozdov in gozdarjenje približata ciljem, ki jih narekuje vseevropski model sonaravnega upravljanja Pro Silva, ki je bil razvit leta 1989 na podlagi slovenske tradicije prebiralne sečnje. Cilj modela Pro Silva je, da bi se za prihodnje generacije ohranile vse ključne funkcije gozdov: ohranjanje ekosistemov, varstvo prsti in podnebja, produkcija lesa in lesnih izdelkov, rekreacija in ohranjanje kulturne dediščine.

PLATEAURESIDUE je namišljena identiteta geografa in umetnika Aljaža Celarca in umetnostne zgodovinarke Eve Pavlič Seifert. V delih se ukvarjata s pokrajinsko ekologijo in novimi mediji ter iščeta nove načine ozaveščanja javnosti. Zatorej vselej dajeta glas udeležencem projektov, naravnim oblikam, kot so skale, zrak, organizmi in drugi skupki snovi, ki jih reorganizirata v nove nenavadne oblike in novomedijske sisteme. Umetniški tandem živi in deluje v Novem Kotu, v zaledju gozdov Goteniške gore in Snežnika.

Plateauresidue: Sub Persona, 2019 (izsek iz videa)