Grad Tivoli

Grad Tivoli je najstarejši objekt na območju današnjega Tivolija. Z mestom je povezan z Jakopičevim sprehajališčem, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja arhitekt Jože Plečnik razširil in zasadil nova drevesa. Zgodovina gradu sega v 13. stoletje, ko je nad današnjo lokacijo stal stolp, ki so ga leta 1442 porušili Celjani v bojih za Ljubljano z avstrijskim cesarjem Friderikom III. Baron Jurij Apfaltrern je dal na današnji lokaciji sezidati nov dvor, leta 1601 so ga kupili ljubljanski jezuiti in ga nadomestili z novo grajsko stavbo. Jezuiti so kupovali okoliška zemljišča in okolica dvorca je postala prijetno sprehajališče, v naravnem amfiteatru za gradom pa so jezuitski študentje prirejali gledališke igre. Ko je bil jezuitski red leta 1775 razpuščen, je dvorec postal letna rezidenca ljubljanskega škofa, kasneje je prešel v last deželnih stanov, služil kot bolnišnica, skladišče in vojašnica, kar je poslopje močno prizadelo. Cesar Franc Jožef je dal grad obnoviti in ga maja leta 1853 poklonil maršalu Radetzkemu in njegovi soprogi v dosmrtno uporabo. Radetzky je okolico prenovil in park odprl za javnost, za kar so mu hvaležni Ljubljančani podelili častno meščanstvo in leta 1882 pred dvorcem postavili kip. Danes vsem znani vodomet s kipcem fantiča so v parku postavili aprila leta 1870, takrat so na stopnišče pred gradom najbrž namestili tudi štiri markantne velike bronaste pse brez jezikov kiparja Antona Dominika Fernkorna. Leta 1886 so namestili kovinsko ograjo na vrhu stopnišča in namesto starih stopnic leta 1889 postavili nove. S tem pa se je skrb za videz gradu nehala. V njem so poslej živeli mestni uradniki. Po drugi svetovni vojni so v grad naselili najemnike, ki so v njem stanovali vse do prenove za odprtje Mednarodnega grafičnega likovnega centra leta 1986. Zgradba Gradu Tivoli je spomeniško zavarovana.

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

Vodstvo z refleksijo bienala: Vladimir Vidmar

Vladimir Vidmar, kurator, raziskovalec, pisec ter umetniški vodja Male galerije v Ljubljani, bo 17. septembra (z začetkom ob 17. uri) vodil po 33. grafičnem bienalu in se osredotočil na aktualna vprašanja satire, njene reprezentacije, identitete, politike, religije, družbenih norm.

Za ugledno International Biennial Foundation je reflektiral tudi letošnjo izdajo bienala. Preberite tukaj.

Vstopnina, vodstvo brezplačno.



Foto: Jaka Babnik. Arhiv: MGLC.

Predavanje: Sandra Bašić Hrvatin: Kolaps Gutenbergove galaksije

Foto: Borut Kranjc.

Predavanje:

Sandra Bašić Hrvatin: Kolaps Gutenbergove galaksije

torek, 24. septembra, ob 18. uri

MGLC – Švicarija

V sklopu celoletnega programa Švicarije, ki zasleduje moto skupnost, umetnost in narava in se v letu 2019 osredotoča na analizo stanja neodvisnega novinarstva ter na vprašanje pravice javnosti do obveščenosti, bo medijska strokovnjakinja Sandra Bašić Hrvatin pripravila predavanje z naslovom Kolaps Gutenbergove galaksije, ki se posveča zgodovini množičnih medijev. Množični mediji so se skozi čas spreminjali in prilagajali družbenim okoliščinam. Temu so podvrženi tudi danes, ko se spopadajo z vedno novimi tehnološkimi, strukturnimi in vsebinskimi izzivi. Klasični mediji se umikajo sodobnim platformam, s tem pa se spreminjajo tudi pogoji delovanja novinarjev.

O neresni znanosti v resni umetnosti

Četrtek, 26. 9. 2019 ob 18. uri v Veliki dvorani Švicarije


O neresni znanosti v resni umetnosti
Okrogla miza v organizaciji Slovenskega etnološkega in antropološkega združenja KULA

Razpravljali bodo Alenka Pirman, Blaž Bajič, Rajko Muršič in Miha Horvat.


Vsaj na prvi pogled se zdi, da si etnografija in satira ne bi mogli biti bolj različni: prva teži k spoštljivemu opisovanju načinov življenja, razumevanju sveta s stališča ”domačina”, si prizadeva proizvesti novo vednost itn., druga z bolj ali manj odkrito norčavostjo protestira proti posamezniku, skupini, navadi ali sistemu. Pa vendar lahko obe opredelimo kot načina opisovanja oziroma prikazovanja resničnosti in – še več – trdimo, da resnico obravnavanih pojavov najbolje zagrabita v momentih fikcije, inherentne še tako stvarnim opisom. Če se je v umetnosti zgodil etnografski obrat, pa se v etnografiji oziroma antropologiji kot taki ni zgodil satirični obrat. Postavlja se naivno vprašanje – zakaj? So razlogi epistemološke narave, sta etnografija in satira konceptualno nezdružljivi? Se je antropologija samo-omejila iz etičnih razlogov? Ali etnografije satira ne zanima, jo po tihem zavrača zaradi njene implicitne politične drže? Obenem se postavlja še drugo naivno vprašanje – kaj, če sploh kaj, se lahko s satiro naučimo in kaj, če sploh kaj, lahko s satiro naredimo v svetu, za katerega se zdi, da je onkraj satire, ker je že satira samega sebe?