Grad Tivoli

Grad Tivoli je najstarejši objekt na območju današnjega Tivolija. Z mestom je povezan z Jakopičevim sprehajališčem, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja arhitekt Jože Plečnik razširil in zasadil nova drevesa. Zgodovina gradu sega v 13. stoletje, ko je nad današnjo lokacijo stal stolp, ki so ga leta 1442 porušili Celjani v bojih za Ljubljano z avstrijskim cesarjem Friderikom III. Baron Jurij Apfaltrern je dal na današnji lokaciji sezidati nov dvor, leta 1601 so ga kupili ljubljanski jezuiti in ga nadomestili z novo grajsko stavbo. Jezuiti so kupovali okoliška zemljišča in okolica dvorca je postala prijetno sprehajališče, v naravnem amfiteatru za gradom pa so jezuitski študentje prirejali gledališke igre. Ko je bil jezuitski red leta 1775 razpuščen, je dvorec postal letna rezidenca ljubljanskega škofa, kasneje je prešel v last deželnih stanov, služil kot bolnišnica, skladišče in vojašnica, kar je poslopje močno prizadelo. Cesar Franc Jožef je dal grad obnoviti in ga maja leta 1853 poklonil maršalu Radetzkemu in njegovi soprogi v dosmrtno uporabo. Radetzky je okolico prenovil in park odprl za javnost, za kar so mu hvaležni Ljubljančani podelili častno meščanstvo in leta 1882 pred dvorcem postavili kip. Danes vsem znani vodomet s kipcem fantiča so v parku postavili aprila leta 1870, takrat so na stopnišče pred gradom najbrž namestili tudi štiri markantne velike bronaste pse brez jezikov kiparja Antona Dominika Fernkorna. Leta 1886 so namestili kovinsko ograjo na vrhu stopnišča in namesto starih stopnic leta 1889 postavili nove. S tem pa se je skrb za videz gradu nehala. V njem so poslej živeli mestni uradniki. Po drugi svetovni vojni so v grad naselili najemnike, ki so v njem stanovali vse do prenove za odprtje Mednarodnega grafičnega likovnega centra leta 1986. Zgradba gradu Tivoli je spomeniško zavarovana.

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

DOBRODOŠLI NA ARHIVSKI SPLETNI STRANI GRAFIČNEGA BIENALA: bienale.si

bienale.si

Nova spletna stran ljubljanskega grafičnega bienala je zasnovana kot pregled bienalskih prireditev od leta 1955 do danes. Predstavljamo eno od najstarejših mednarodnih prireditev na področju likovne umetnosti, ki se je začela z željo, da bi v Ljubljani prikazali grafični zemljevid sveta, po letu 2001 pa je z vpeljavo kuratorskega pristopa razblinila zamejitev na en medij in se nato razvijala v muzejsko in izvenmuzejsko ogledalo sodobne umetnosti in kuratorstva. Na spletni strani so predstavljene strukturne posebnosti posameznega bienala s seznami umetnikov, nagrajencev in žirantov, umetniški kredo bienala nam približajo fotogalerije ter opisi osrednjih bienalskih razstav, tradicionalnih razstav nagrajencev in spremljevalnih razstav, poseben razdelek je namenjen bienalskim publikacijam. Zamišljena je kot rastoč dokument pestrega segmenta kulturne dediščine; nadgrajevali jo bomo z izsledki raziskav s področja zgodovine grafičnega bienala in z novicami skrbeli za njeno aktualnost.

Ob izidu knjige “Menedžer da sem? Sem.”

Letos praznujemo 100. obletnico rojstva Zorana Kržišnika, enega od ustanoviteljev in dolgoletnega vodje ljubljanskega grafičnega bienala. Konec leta se približuje, mi pa vas razveseljujemo z izdajo knjižice z naslovom »Menedžer da sem? Sem.«, ki prinaša vpogled v mednarodno delovanje tega ambicioznega vizionarja.

Knjiga avtorja, kustosa MGLC Gregorja Dražila, je na voljo v muzejski trgovini v Gradu Tivoli in v spletni trgovini.

Knjigo si lahko ogledate na povezavi:
“Menedžer da sem? Sem.”

 

 

 

ZAPIRAMO VRATA MGLC

Od sobote9. januarja, v skladu z vladnim odlokom, začasno zapiramo vrata za obiskovalce, do petka, 15. januarja

Do ponovnega odprtja vas vabimo da nam sledite na družbenih omrežjih in o naših razstavah preberete na spodnjih povezavah:  

Invader, Grafike na papirju
Leon Zuodar, The Noodle
Menažerija: 37 dni božiča


Foto: Nejc Ketiš. Arhiv MGLC.