Hiperzaposlovanje

Sebastian Schmieg, Pričakovanja in izvedbe (preživetvena ustvarjalnost), 2017–2018

Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, predstavlja:

Hiperzaposlovanje

Kurator: Domenico Quaranta

Sodelujoči umetniki: Danilo Correale, Elisa Giardina Papa, Sanela Jahić, Silvio Lorusso, Jonas Lund, Michael Mandiberg, Sebastian Schmieg, Guido Segni

Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2019

Koprodukcija: MGLC – Mednarodni grafični likovni center

Partner: Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji

MGLC – Mednarodni grafični likovni center

Grad Tivoli, Pod turnom 3, Ljubljana

Odprtje razstave:  četrtek, 7. november 2019, ob 18. uri

Na ogled do: 19. januar 2020

Delo – eden od odločujočih vidikov naših kapitalističnih družb – je tudi ena od strani sodobnega življenja, na katero so tehnološke inovacije in nastop postfordizma močneje vplivali. Čeprav je naraščajoča avtomatizacija dejansko povzročila izginotje veliko oblik človeškega dela, pa v nasprotju z napovedmi številnih mislecev dela ni odpravila. Namesto tega je skupaj z drugimi inovacijami, kot je vzpon kulture naprav in družabnih omrežij, vodila k njegovi fragmentaciji v mnoštvo mikrodel in njegovi infiltraciji v vsak trenutek življenja. Z drugimi besedami, ne glede na to, ali smo brezposelni, samozaposleni ali redno zaposleni za polni delovni čas, danes kot »uporabniki tehnologije« vedno delamo.

Hiperzaposlovanje je skupinska razstava, ki jo kurira Domenico Quaranta ter te in druge razsežnosti tega, kar je delo postalo, raziskuje v delih osmih mednarodnih umetnikov, ki se osredotočajo na teme, kot so avtomatizacija in ekonomija na poziv, konec prostega časa, aplikacije za samopomoč, utrujenost zaradi družabnih omrežij in kvantifikacija.

V Reverie, On the Liberation from Work (Sanjarjenje – o osvoboditvi od dela, 2017) Danilo Correale sodeluje z newyorškim hipnoterapevtom pri pisanju dveh scenarijev za vodeno hipnozo, katerih cilj je sprostiti telo in duha v pripravi na družbo brez dela. Labor of Sleep (Delo spanja, 2017) Elise Giardine Papa je serija kratkih videoodlomkov, ki se humorno navezujejo na aplikacije za samopomoč, ki ponazarjajo, kako tehnologijo uporabljamo, da bi človeške spalne navade uravnavali po ritmih širšega sistema, ki vključuje tako ljudi kot neljudi. V Delati zginotje delanja (2018–2019) slovenska umetnica Sanela Jahić predstavlja ambiciozno raziskavo v teku, v temelju katere je programiranje napovednega algoritma, ki naj bi namesto nje zasnoval umetniška dela. Delo Shouldn’t You Be Working? (Ne bi morali delati?, 2016) Silvia Lorussa je bilo prvotno predstavljeno kot serija nalepk, ki naj bi jih postavili v katerokoli prostočasno okolje in ironično povzema shizofren odnos »uporabnika tehnologije« do dela in prostega časa. Talk To Me (Govori z mano, 2017–2019) Jonasa Lunda, leta 2017 lansiran kot spletni projekt, je pogovorni robot, ki se je učil iz vseh Lundovih spletnih pogovorov, da bi ustvaril pametno, strojno naučeno, avtomatično govorečo verzijo umetnika. V knjižni verziji, ki je bila razvita v sodelovanju s Federicom Antoninijem in bo na razstavi prikazana prvič, se tudi razkrije obrat, zaradi katerega projekt postane še bolj pomenljiv. Quantified Self Portrait (One Year Performance) (Kvantificirani avtoportret (enoletni performans), 2016–2017) je videoinstalacija, ki dokumentira performans Michael_a Mandiberg_a, ki je uporabil_a samosledilno tehnologijo, da je eno leto vsakih petnajst minut zajela posnetke njegovega zaslona in podobe, kar je tehnika, ki se uporablja za nadzorovanje dela v svobodnih poklicih, ter tako sledil_a svojim duševnim, fizičnim in čustvenim stanjem. V Hopes and Deliveries (Survival Creativity) (Pričakovanja in izvedbe (preživetvena ustvarjalnost), 2017–2018) je Sebastian Schmieg izkoristil pomanjkanje varnostnih ukrepov na platformi Fiverr in prenesel na tisoče videov, ki so jih za svoje stranke ustvarili delavci na poziv. Delo na dveh ravneh naslovi tudi voajerizem: po eni strani naredi vidne ljudi, ki naročajo take videe, po drugi strani pa ponudi vpogled v svet ekonomije na poziv. Ter na koncu še Demand Full Laziness (Zahtevajte popolno lenobo, 2018–2023), petletni načrt in trajajoči performans o umetnosti, delu, samopreživljanju in lenobi italijanskega umetnika Guida Segnija.

Razstava je del programa Hiperzaposlovanje, celoletne serije dogodkov osredotočenih na družbo brez dela, spletno delo, umetno inteligenco in avtomatizacijo, ki ga kurirata Domenico Quaranta in Janez Janša.

Iz zbirke nagrajencev bienala: premene v kanonu

Robert Jančovič, Rez I Nazenie-Pasca/, 1996, barvni lesorez

Razstava:

Iz zbirke nagrajencev bienala: premene v kanonu

7. november 2019–23. februar 2020

Vsak pogled na zgodovino ljubljanskega grafičnega bienala se napaja tudi iz zgodb, ki jih pišejo nagrajenci te razstave. Izbor, ki so ga pred otvoritvijo bienala opravili žirantje, ugledni in vplivni umetnostni kritiki, kuratorji, galeristi in drugi strokovnjaki z vsega sveta, je bil dolga leta tako rekoč edina intervencija v na videz nepregledno množico razstavljenih umetniških del. Z nestrpnostjo pričakovane in pogosto kritično pospremljene odločitve so dogodku dajale pridih kreativne tekmovalnosti in so bile gonilo diskurza, ki se je ob razstavi porajal v strokovni, medijski in splošni javnosti. Po vsakem bienalu, ko so iz dvoran izginile stotine razstavljenih grafik in je ostala zgolj sled v obliki razstavnega kataloga, pa se je peščica izbranih del in umetnikov, nagrajencev najpomembnejše, mednarodne žirije z velikimi črkami zapisala v zgodovino bienala in s tem svetovne grafike.

Z razstavo del nagrajencev iz zbirke Mednarodnega grafičnega likovnega centra želimo po eni strani odpreti razmislek o sporočilnosti nagrad grafičnega bienala v kontekstu kanona povojne likovne umetnosti. Žirije najpogosteje niso vsebinsko utemeljevale osnovnega bienalskega vodila, kakovosti umetniškega dela, kljub temu so bile njihove odločitve na različne načine zelo zgovorne. Vseskozi opazujemo tehtanje med potrebo po utrjevanju že uveljavljenih smeri in odkrivanjem novega, neznanega.

Po drugi strani razstava ponuja vpogled v zbiralno politiko MGLC, institucije, ki temelji prav na dediščini bienala. Na ogled bodo predvsem tista dela, ki smo jih v muzeju z odkupi in donacijami pridobili v zadnjem obdobju, in dela, ki do zdaj niso bila posebno izpostavljena. Kronološko smo jih razporedili v tri večje sklope od prve grafične razstave leta 1955 do danes.

V razstavljenih delih iz prvih dveh obdobij, od leta 1955 do 1977 in od leta 1979 do 2001, je spremembe zaznati predvsem v formi in vsebini grafičnega lista. Grafike kažejo porajanje in utrjevanje novih umetnostnih smeri v šestdesetih in sedemdesetih letih, še posebno izrazito informelovske estetike, geometrijske abstrakcije in pop arta. Žirije so iz nabora, v katerem ni manjkalo slavnih umetniških osebnosti starejše generacije, z najvišjimi nagradami pogosto izpostavile mlade umetnike, vzhajajoče zvezde z izrazito inovativnimi umetniškimi pogledi.

Spremembe v grafiki ob koncu sedemdesetih let so opazne tudi v nagrajenih delih. Po obdobju priljubljenosti sodobnejših grafičnih tehnik znova stopijo v ospredje klasične, predvsem globoki tiski, s tem pa so pogostejši manjši formati in intimnejša vsebina. Nagrajena dela iz osemdesetih in devetdesetih let ne prinesejo bistvenih umetnostnih novosti, temveč kažejo prepletanje in variiranje že vzpostavljenih estetik in pristopov.

V novem tisočletju je bienale doživel nekaj korenitih sprememb in prelomov. Prikazovanje del po državnih paviljonih je zamenjal avtorski, kuratorski pristop, ki je v zadnjem obdobju že doživel poskuse preizpraševanja in eksperimentiranja. Vzporedno se je postopoma širil spekter formatov umetniških del. Zgodil se je preskok iz klasične grafike v umetnost tiska najrazličnejših tehnik, pozneje pa je bienale sprejel tudi performativne in druge sodobne prakse. Procesa sta seveda vplivala tudi na pomen nagrad in fizične dimenzije nagrajenih del.

Avtorji razstave: Nevenka Šivavec, Breda Škrjanec in Gregor Dražil