- Muzej
- Bienale
- Grafični ateljeji
- Študijski kabinet
- Poletna muzejska noč
- Mednarodno sodelovanje
- Evropski projekti
- Rezidenčni program
- Oddajanje prostorov
- Najem ateljejev
- Priporočilo o varstvu in promociji muzejev in zbirk, njihove raznolikosti in vloge v družbi
- Sodelovanje z ustanovami
- Javno srečanje: Evropska prestolnica kulture EPK 2025
BIENALE
Ljubljanski grafični bienale je eden najstarejših na svetu. Z nastankom leta 1955 je postavil Ljubljano in slovensko likovno umetnost v svetovni kontekst.
Mednarodni prostor je bienalu priznal status visokokakovostne prireditve, slovenska umetnost pa se je zaradi bienala uveljavila tudi zunaj meja države. V svetovnih muzejih je zastopana predvsem z grafikami, k čemur je pripomogel tudi bienale, kakor tudi z vabili umetnikom na pomembne mednarodne razstave.
V več kot šestdesetih letih obstoja je bienale pomagal dvigniti kakovost slovenskega ustvarjanja. Z rednim predstavljanjem del umetnikov iz drugih kulturnih in umetnostnih okolij je vplival na domače dogajanje. Velik delež ima tudi pri nastanku Ljubljanske grafične šole in del, ki so vrhunci klasične grafične produkcije. Bienale je nastal v obdobju, ko je način grafičnega ustvarjanja, njegova reprodukcijska tehnika, odlično ujel stanje v umetnosti in družbi na splošno. Ravno takrat se je v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike uveljavil pop art. Povojni kapitalizem, potrošniška družba in majava delitev na tako imenovano visoko in nizko kulturo so močno vplivali na produkcijo umetnosti. Umetnost je postala objekt potrošnje, še en izdelek na polici poleg juhe v pločevinki, kamor jo je postavil Andy Warhol. Bienale je v tej klimi hitro prešel med svetovno priznane likovne prireditve. Kot najstarejša manifestacija tega tipa je vzpodbudil tudi nastanek vrste podobnih prireditev po vsem svetu.
Med koncema sedemdesetih in osemdesetih so se umetnostni tokovi spremenili. V ospredje je znova stopila tako imenovana individualna roka umetnika, ki je grafiko kot masovno produkcijsko tehniko potisnila v ozadje, prireditve ljubljanskega grafičnega bienala pa so šle skozi krizno obdobje. Devetdeseta so ponovno uveljavila gledanje na umetnost, naklonjeno grafiki, zanimali so jo atributi postindustrijske družbe, ekološka ozaveščenost, politična korektnost različnih idej, komunikativnost umetnosti. Mednarodni grafični bienale je tako znova pridobil pomembnost. Po letu 2001 se je začel aktivno povezovati še z drugimi reprodukcijskimi tehnikami, fotografijo, filmom, računalniškimi programi. Štiriindvajseti bienale je leta 2001 začel proces revitalizacije, preverjanja strukture, organiziranosti, odnosa do domačih in mednarodnih javnosti, kuratorstva. Samorefleksija in preizpraševanje svoje vloge se bosta nadaljevala tudi z naslednjimi bienali.
