Predstavitev

Ljubljanski grafični bienale je eden najstarejših na svetu. Z nastankom leta 1955 je postavil Ljubljano in slovensko likovno umetnost v svetovni kontekst.

Mednarodni prostor je bienalu priznal status visokokakovostne prireditve, slovenska umetnost pa je zaradi bienala poznana tudi zunaj meja države. V svetovnih muzejih je zastopana predvsem z grafikami, k čemur je pripomogel tudi bienale, kakor tudi z vabili umetnikom na pomembne mednarodne razstave. V šestdesetih letih obstoja je bienale pomagal dvigniti kakovost slovenskega ustvarjanja. Z rednim predstavljanjem del umetnikov iz drugih kulturnih in umetnostnih okolij je vplival na domače dogajanje. Velik delež ima tudi pri nastanku ljubljanske grafične šole in del, ki so vrhunci klasične grafične produkcije. Bienale je nastal v obdobju, ko je način grafičnega ustvarjanja, njegova reprodukcijska tehnika, odlično ujel stanje v umetnosti in družbi na splošno. Ravno takrat se je v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike uveljavil pop art. Povojni kapitalizem, potrošniška družba in majava delitev na tako imenovano visoko in nizko kulturo so močno vplivali na produkcijo umetnosti. Umetnost je postala objekt potrošnje, še en izdelek na polici poleg juhe v pločevinki, kamor jo je postavil Andy Warhol. Bienale je v tej klimi hitro prešel med svetovno priznane likovne prireditve. Kot najstarejša manifestacija tega tipa je vzpodbudil tudi nastanek vrste podobnih prireditev po vsem svetu. Med koncema sedemdesetih in osemdesetih so se umetnostni tokovi spremenili. V ospredje je znova stopila tako imenovana individualna roka umetnika, ki je grafiko kot masovno produkcijsko tehniko potisnila v ozadje, prireditve ljubljanskega grafičnega bienala pa so šle skozi krizno obdobje. Devetdeseta so ponovno uveljavila gledanje na umetnost, naklonjeno grafiki, zanimali so jo atributi postindustrijske družbe, ekološka ozaveščenost, politična korektnost različnih idej, komunikativnost umetnosti. Mednarodni grafični bienale je tako znova pridobil pomembnost. Po letu 2001 se je začel aktivno povezovati še z drugimi reprodukcijskimi tehnikami, fotografijo, filmom, računalniškimi programi. Štiriindvajseti bienale je leta 2001 začel proces revitalizacije, preverjanja strukture, organiziranosti, odnosa do domačih in mednarodnih javnosti, kuratorstva. Samorefleksija in preizpraševanje svoje vloge se bosta nadaljevala tudi z naslednjimi bienali.

 

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

Napovedujemo novo razstavo

Nataša Berk: 1. neomejena razstava

2. 4.–19. 5. 2019

odprtje:
torek, 2. april, ob 19. uri
Švicarija

Razstava je del celoletnega programa Švicarije z motom skupnost, umetnost in narava, ki se v letu 2019 osredotoča na analizo stanja neodvisnega novinarstva ter na pravico javnosti do obveščenosti. Sodelujoči avtorji preizprašujejo kredibilnost podob in njihovih pomenov v času prenasičenosti z vizualnimi impulzi in analizirajo dvoumnost medijskih sporočil na svetovnem spletu.

Prostorska intervencija Nataše Berk in skupine umetnikov v Švicariji prikazuje njihovo raznovrstno vizualno produkcijo, ki se običajno pojavlja v virtualnem prostoru svetovnega spleta in na družbenih omrežjih. Tokrat pa se seli v fizični prostor. Skupaj raziskujejo fenomenologijo podobe v javnosti in njen vpliv na dojemanje stvarnosti ter na ironičen način naslavljajo normative reklamne industrije, tendencioznost množičnih medijev, voajerizem in družbene konvencije posameznikove pojavnosti. V sklopu razstave so tako predstavljena dela, ki se posvečajo razmisleku o naravi podobe v vsakdanjem življenju. Fotografije, videi, objekti in kolaži odpirajo vprašanja razumevanja vizualne kulture v obdobju, ko je javni prostor nasičen z vsebinami in podobami, ter vprašanja o manipulativnosti podobe in ambivalentnosti njenih pomenov.

Kustos: Miha Colner


Foto: Nataša Berk.

PRVO VODSTVO PO RAZSTAVI

JUTRI

Fotografske podobe in materialnost: japonska grafika v sedemdesetih letih in Japonska, Jugoslavija, grafični bienale: dokumenti sodelovanja

torek, 26. marec, ob 17. uri
v slovenskem jeziku in ob 17.30
v angleškem jeziku

Vstopnina za razstavo, vodstvo je brezplačno
Vodi muzejski informator Gregor Dražil.

Prijazno vabljeni!

ODPRTJE RAZSTAVE

Fotografske podobe in materialnost: japonska grafika v sedemdesetih letih in 
Japonska, Jugoslavija, grafični bienale: dokumenti sodelovanja

odprtje
petek, 22. marec, ob 18. uri

22. 3.–19. 5. 2019

Razstava je sestavljena iz dveh delov, prvi z naslovom Fotografske podobe in materialnost: japonska grafika v sedemdesetih letih je posvečen japonski grafiki sedemdesetih let in je nastal v organizaciji Japonske fundacije, drugi, dokumentarni, pa je naslovljen Japonska, Jugoslavija, grafični bienale: dokumenti sodelovanja in ga je pripravil Mednarodni grafični likovni center.

Potujoča razstava Fotografske podobe in materialnost z izborom najreprezentativnejših avtorjev predstavlja smernice v japonski grafiki sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo zlato obdobje grafičnega medija na Japonskem. Kustos razstave Kyoji Takizawa je izbral atraktivne avtorje, ki so bili večkrat nagrajeni v mednarodnem prostoru in tvorijo jedro modernistične in avantgardne scene sedemdesetih let.

Dokumentarna razstava Japonska, Jugoslavija, grafični bienale: dokumenti sodelovanja pa osvetljuje enega od mnogih družbeno-umetnostnih poglavij, povezanih z zgodovino ljubljanskega grafičnega bienala. Z izborom likovnega, arhivskega, fotografskega in drugega gradiva poskuša prikazati komunikacijo med geografsko in politično oddaljenima državama v sklopu ambiciozne mednarodne likovne prireditve, kot je Grafični bienale Ljubljana. Avtorja razstave sta Nevenka Šivavec in Gregor Dražil.

Razstavo v maju spremlja istoimenski mednarodni simpozij.

Oblikovanje razstave: Ivian Kan Mujezinović in Mina Fina.


Tetsuya Noda: Dnevnik, 11. september '68 (lesorez in sitotisk).