Vabimo vas, da sodelujete pri ustvarjanju 32. grafičnega bienala v sklopu projekta Komu pripada arhitektura? umetnice Erice Ferrari!

Zapišite svoje misli o mestu Ljubljana, o javni obravnavi arhitekture, kulturne dediščine, skulptur, turizma … Odgovorite na vprašanji! Kaj si mislite o razvoju in spreminjanju mesta? Kako vse to vpliva na vaše razmerje z mestom, na vašo vsakodnevno rutino?

Odgovori bodo del umetniškega projekta brazilske umetnice na 32. grafičnem bienalu – zapisani bodo na pročelju Gradu Tivoli.

Vaši odgovori na to e-sporočilo bodo popolnoma anonimni. Pišete nam lahko v angleščini ali slovenščini na e-naslov: info@mglc-lj.si

Računamo na vaše misli! Hvala.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

O umetnici

Erica Ferrari (1981), živi in dela v São Paulu, Brazilija. Na Oddelku za likovno umetnost Univerze v São Paulu je diplomirala iz kiparstva. Njeno delo se osredotoča na razmerje med arhitekturo, krajino in vsakodnevnim življenjem v mestu. Umetnica z njim proučuje zgodovinsko in simbolno vrednost arhitekturnih struktur, raznovrstne reprezentacije pojma krajine ter prvine, ki vizualno sestavljajo razumevanje konstruiranega in naravnega. Njena dela imajo obliko objektov ali panelov, običajno pa so sestavljena iz materialov, uporabljenih za bivalne prostore in pohištvo, kot so les, mavec in laminatne plošče.

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Predstavitev projekta Komu pripada arhitektura?

Zbrane misli, videointervencija in spominek

Arhitektura in načini njene rabe oblikujejo življenje v mestu. V metropoli, kot je São Paulo, kjer se nenehno ruši in gradi fizično konfiguracijo, minljivost ne zrcali le običajne grabežljive dinamike nepremičninskega trga, ampak tudi pomanjkljivost pri regulaciji ter ohranjanju stavb in javnih prostorov, za kar bi morale skrbeti oblasti. Kako se lahko prebivalstvo v kontekstu nenehnega spreminjanja sploh še izraža in krepi svojo identiteto? Ena od najzanimivejših oblik tega so grafiti. Od šestdesetih let minulega stoletja je pisanje po arhitekturi simbol političnega protesta, manifestacija identitete. Ta praksa je v São Paulu dobila svoje značilnosti, ki se kažejo v obliki pisanja po visokih velemestnih stavbah s posebnim črkovanjem. Kot posledica napetega političnega položaja so se v Braziliji, zlasti v središču São Paula, v zadnjem letu znova razširili grafiti s političnimi sporočili. Podobno izražanje zasledimo tudi v Ljubljani, le da so med mestoma opazne razlike. Potem ko je središče naše prestolnice v zadnjih letih doživelo prenovo, grafitov v njej ne najdemo prav zlahka. Tovrstna sporočila je mogoče videti v okoliških četrtih, na pročeljih poslopij, ki še niso bila »polepšana«, in na raznovrstnih ograjah. Mnoga se nanašajo na protifašistični boj in konsolidacijo slovenske identitete v državi, ki je postala neodvisna šele leta 1991.

Tozadevno lahko obnovo središča Ljubljane razumemo kot del globalnega investicijskega scenarija oblasti, ki si prizadeva, da bi bila mesta bolj ekološka, kulturna in »lepa«, s čimer postanejo privlačna za raznovrstne zasebne naložbe in del turistične industrije. Če ima tovrstna dinamika na eni strani hipne pozitivne učinke na ekonomijo in na fizično podobo stavb, pa utegne na drugi voditi v izključenost tradicionalnih prebivalcev središča mesta in povzročiti, da ga ne prepoznavajo več kot svojega zgodovinskega in prvotnega prostora.

Zaradi omenjenega projekta je v izhodišču raziskave vprašljiva vrednost tega procesa, pri čemer si pomaga z uporabo pročelja Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC). Gre za zgodovinsko poslopje iz 18. stoletja, ki ga – podobno kot številne stavbe tega tipa – zaznamuje spreminjanje namembnosti, saj je bilo prebivališče plemstva, cerkvena lastnina, namenjeno je bilo za državne dogodke, zdaj pa ga naseljuje muzej. Umeščeno je tako, da je od daleč videti kot središče zelenja parka Tivoli. Prav zaradi konfiguracije bo pročelje uporabljeno kot zaslon, ki bo prikazoval misli, zbrane med prebivalci Ljubljane. Ta zbirka misli bo pridobljena kar se da anonimno, prek posebnega e-sporočila. Ideja je v tem, da pročelje zgodovinskega poslopja postane sredstvo za izražanje razmišljanja prebivalcev o trenutni dinamiki mesta ter privilegirana pomoč pri vnovičnem prisvajanju in izražanju identitete.

V MGLC bo mogoče kupiti spominek, značilen za evropske muzeje (dekorativni krožnik), na katerem bo podoba poslopja z grafiti na pročelju.

 

Želim prejemati novice na e-mail:
ARHIV

Stoletnica rojstva Zorana Kržišnika

Te dni mineva stoletnica rojstva Zorana Kržišnika, pobudnika in dolgoletnega vodje ljubljanskega grafičnega bienala ter Mednarodnega grafičnega likovnega centra.

Zoran Kržišnik je vtisnil neizbrisen pečat v slovenski povojni umetnosti, posebno na področju grafike.


Odprtje 17. mednarodnega grafičnega bienala, 19. junij 1987.
Arhiv Moderne galerije Ljubljana.

Rodil se je 26. januarja 1920 v Žirovnici na Gorenjskem. Po študiju umetnostne zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti se je leta 1947 zaposlil kot prvi upravnik Moderne galerije. Leta 1957 je postal njen direktor in jo vodil vse do leta 1986. Bil je eden od pobudnikov in dolgoletni vodja ljubljanskega grafičnega bienala, ki je med letoma 1955 in 1986 deloval pod okriljem Moderne galerije. Leta 1986 je njegovo organizacijo prevzel Mednarodni grafični likovni center, ki so ga ustanovili na pobudo Zorana Kržišnika in sekretariata bienala, prostore pa je dobil v Gradu Tivoli. Kržišnik je kot direktor vodil Mednarodni grafični likovni center od ustanovitve pa vse do upokojitve leta 2000.

Je soustanovitelj likovne skupine Grupa 69. Sooblikoval je tudi svetovni termin ljubljanska grafična šola. Dolga leta je bil član različnih mednarodnih žirij v uglednih institucijah, komisijah in odborih po vsem svetu. Veliko je tudi objavljal, napisal je številna dela o sodobni umetnosti, slovenske umetnike je predstavljal v izčrpnih monografijah in razstavnih katalogih. Ogromno je prispeval k uveljavitvi slovenske in jugoslovanske grafike v svetu. Za svoje delo je prejel številna domača in mednarodna priznanja, med drugim Valvasorjevo nagrado, srebrni častni znak svobode Republike Slovenije in francosko odlikovanje legije časti. Zoran Kržišnik je umrl 2. julija 2008 v Ljubljani. Leta 2011 so pred Gradom Tivoli odkrili spominsko skulpturo akademskega kiparja
Matjaža Počivavška, posvečeno življenju in delu Zorana Kržišnika.

Več

Javni razpis, umetniška rezidenca NKD/Nordic Artists' Centre Dale 2020

MGLC Švicarija, Ljubljana in NKD/Nordic Artists' Centre Dale objavljata javni razpis za umetniško rezidenco na Norveškem v letu 2020.
Rok za prijavo je 24. februar.

Več

Odprtje razstave

Helena Tahir, Nekje blizu

petek, 31. januar, ob 13. uri, MGLC

Odprtje bo spremljalo vodstvo umetnice Helene Tahir in kustosa razstave Božidarja Zrinskega.


Helena Tahir: Grafika (4),
iz serije V vrtincu
(90 x 65 cm, linorez, 2017).

Helena Tahir predstavlja najmlajšo generacijo umetnic in umetnikov, ki načrtno raziskuje formalne in vsebinske značilnosti klasičnih grafičnih tehnik in s tem aktivno soustvarja sodobno grafiko pri nas. Na razstavi so risbe in grafike, nastale v zadnjih nekaj letih, nekatere so prvič predstavljene javnosti. Za grafike Helene Tahir so značilni gostobesedni prepleti raznovrstnih domišljijskih podob, polnih pomenskih asociacij in zgodovinskih referenc, ki jih je treba dobro opazovati, da jih lažje razumemo.