Mario Giacomelli, Iz arhiva Luigija Crocenzija

6. 6.–1. 7. 2012
 

AVTOR Mario Giacomelli

KUSTOS Walter Liva, CRAF


Razstava predstavlja izbor najbolj reprezentativnih del italijanskega fotografa Maria Giacomellija.


Nimam rok, ki bi mi božale obraz/Io non ho le mani che mi accarezzino il viso, 1962−63, CRAF arhiv.

Ustanova CRAF – Centro di Ricerca e Archiviazione della Fotografia iz Spilimberga v obmejni deželi Furlaniji - Julijski krajini je leta 1995 pridobila v hranjenje arhiv pisem, knjig in fotografij italijanskega fotografa Luigija Crocenzija. V arhivu je še posebno dragocena zbirka več kot 250 vintage fotografij, ki jih je v obdobju od petdesetih do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja posnel Mario Giacomelli, eden najpomembnejših italijanskih fotografov 20. stoletja. Mario Giacomelli in Luigi Crocenzi, oba fotografa, sta bila namreč tudi dobra prijatelja, skupaj sta sodelovala pri dveh filmskih scenarijih, in sicer za film Un uomo una donna un amore (En moški, ena ženska, ena ljubezen), 1961, in dve leti kasneje za film A Silvia (Silviji). Prvi del razstave predstavlja serija fotografij iz petdesetih let prejšnjega stoletja: Prime fotografie (Prve fotografije), Nudi (Akti), Mare (Morje), Paesaggi (Krajine) − te so bile stalnica tudi v poznejšem opusu Maria Giacomellija, Puglia (Apulija), Gente dei campi (Podeželani), Lourdes (Lurd) in Scanno. V drugem delu so na ogled avtorjeve mojstrovine iz šestdesetih in sedemdesetih let: Mattatoio (Klavnica), Io non ho mani che mi accarezzino il viso (Nimam rok, ki bi mi božale obraz), A Silvia (Silviji), La buona terra (Dobra zemlja), Verrà la morte e avrà i tuoi occhi (Prišla bo smrt in imela bo tvoje oči), Motivo suggerito dal taglio dell’albero (Motiv, ki ga je ponudilo sekanje drevesa), Caroline Branson in Studenti (Študentje).

Caroline Branson, 1971−73, CRAF arhiv.

Mario Giacomelli (Senigallia, 1925–2000) je eden najvidnejših italijanskih fotografov. Bil je samouk in ni pripadal nobeni šoli. Uvršča se med predstavnike italijanskega neorealizma, smeri, ki se je začela po letu 1945 predvsem na področju filma. Le-ta se pri Giacomelliju kaže v simbolističnem diskurzu, ki se približuje fotografskemu ekspresionizmu, izpostavljajoč čustveni vidik resničnosti, poudarjen s kontrasti in znamenji. Mario Giacomelli je tako kot filmski mag Federico Fellini pogled neorealizma postavil na glavo s tem, ko je v svoje fotografije vpeljal novo, skoraj sanjsko tonsko poezijo, in stkal fotografske zgodbe skozi pripovedi in krajine, iz katerih je odstranil nepotrebne podrobnosti.
Leta 1963 je John Szarkowsky, kustos Muzeja sodobne umetnosti MoMA v New Yorku, kupil serijo fotografij Scanno in eno objavil v prestižnem katalogu muzeja Looking at Photographs. S tem je Giacomelli zaslovel tako v Italiji kot v tujini.
Razstava je del festivala Fotonični momenti.
 

Odtisi in vtisi

20. 4.–17. 6. 2012


Klemen Zupanc, Zaboji, 2011, instalacija.

AVTORJI Boris Beja, Franc Berhtold, Sara Bolte, Jaka Bonča, Stojan Brezočnik, Miroslav Cukovic, Lenka Ðorojević & Matej Stupica, Emerik Lan Dovgan, Vesna Drnovšek, Mina Fina, Črtomir Frelih, Maša Gala, Matjaž Geder, Tomaž Gorjup, Samuel Grajfoner, Svetlana Jakimovska Rodić, Danilo Jejčič, Gašper Jemec, Jernej Jemec, Anja Kolenko, Bojan Kovačič, Eva Lucija Kozak, Nina Koželj, Miran Kreš, Tanja Lažetić, Neda Madjar, Davor Mesić, Martina Mihoković, Nataša Mirtič, Tina Mohorovič, Ana Ida Mordej, Ivo Mršnik, Jasmina Nedanovski, Janko Orač, Ksenija Orhini, Petra Petančič, Nika Petek, Eva Petrič, Matjaž Penko, Alja Piry, Silvester Plotajs Sicoe, Arjan Pregl, Vojko Pogačar, Marija Mojca Pungerčar, Tamara Rimele, Tjaša Rener, Drago Vit Rozman, Kristina Rutar, Zoran Srdič Janežič, Zora Stančič, Romeo Stubelj, Brane Širca, Tanja Špenko, Urša Vidic, Leon Zakrajšek, Mojca Zlokarnik, Klemen Zupanc, Jaka Železnikar, Eva Žula

KUSTOSA mag. Breda Škrjanec, Božidar Zrinski


Lenka Đorojević in Matej Stupica, D BUK, 2011, knjiga umetnika.

Razstava je pregled aktualne slovenske grafične ustvarjalnosti od leta 2008 do danes. Nastala je na podlagi javnega poziva umetnikom, na katerega se je oglasilo več kot 150 avtorjev, ki je skupaj predložilo več kot 1000 del, izmed katerih so bila za razstavo izbrana žanrsko raznovrstna dela 60 avtorjev. Dela sta izbrala kustosa mag. Breda Škrjanec in Božidar Zrinski. Razstava, ki predstavlja razna slogovna in vsebinska izhodišča od tradicionalnih grafičnih listov do računalniške grafike, objektov, razglednic, knjig umetnika, sledi razporeditvi avtorjev po letnici rojstva, začenši od najstarejšega do najmlajšega. Na ta način se ustvari zanimiv pregled sočasne grafične produkcije na podlagi raznih generacijskih in umetniških izhodišč.



Ksenija Orhini, Brez naslova, 2010, akvatinta.

MGLC z razstavo nadaljuje kontinuirano predstavljanje dogajanja na področju grafike in umetnosti tiska, ki ga intenzivno raziskuje in oblikuje zadnjih petnajst let. V preteklih letih je MGLC pripravil več razstav, s katerimi je pokazal živost in inovativnost raznolike grafične produkcije v Sloveniji. Na razstavah leta 1993, 1998 in 2008, ki so bile organizirane na podlagi neposrednih povabil umetnikom ali kot kuratorski izbor umetniških del, nastalih v določenem časovnem obdobju, so sodelovali večinoma mlajši umetniki, ki so tako napovedovali in dokazovali kontinuirano zanimanje za tovrstno ustvarjanje. Predstavilo se je nekaj novih ustvarjalcev, ki jih danes uvrščamo med klasike slovenske grafike in so hkrati prepoznavni v polju sodobne umetnosti.

Bojan Kovačič, Človeška vrsta XI, 2010, barvna jedkanica, akvatinta, suha igla.

Izkušena generacija avtorjev (Danilo Jejčič, Bojan Kovačič, France Berhtold, Stojan Brezočnik, Ivo Mršnik, Tomaž Gorjup, Vojko Pogačar, Tanja Špenko, Janko Orač, Zora Stančič) povečini sledi svojim že izoblikovanim umetniškim izrazom in utrjevanju pozicij znotraj sodobne umetniške produkcije.
Pri avtorjih, rojenih v šestdesetih letih (Drago Vit Rozman, Jaka Bonča, Samuel Grajfoner, Črtomir Frelih, Leon Zakrajšek, Romeo Stubelj, Matjaž Penko, Svetlana Jakimovska Rodić, Mojca Zlokarnik, Silvester Plotajs Sicoe, Tanja Lažetić, Marija Mojca Pungerčar), se kaže izrazita raznovrstnost in žanrska pestrost, zaznamuje jih eksperimentiranje z materiali in uporaba raznih sodobnih načinov reproduciranja.
Pestra produkcija zaznamuje tudi generacijo avtorjev, rojenih v sedemdesetih letih (Jaka Železnikar, Arjan Pregl, Zoran Srdić Janežič, Gašper Jemec, Martina Bohar, Matjaž Geder, Tamara Rimele, Miran Kreš, Jernej Jemec, Nataša Mirtič, Vesna Drnovšek, Mina Fina, Urša Vidic, Eva Žula). Predstavljajo se z na videz zelo različnimi deli, tehnikami in vsebinami, ki pa jih povezujejo sproščen likovni izraz, humor, zabavne in pikre vsebine.
Najbolj številčna in dejavna pa je najmlajša generacija avtorjev in avtoric (Jasmina Nedanovski, Petra Petančič, Nina Koželj, Ana Ida Mordej, Alja Piry, Miroslav Cukovic, Eva Petrič, Lenka Đorojević in Matej Stupica, Boris Beja, Tjaša Rener, Eva Lučka Kozak, Klemen Zupanc, Maša Gala, Emerik Lan Dovgan, Nika Petek, Ksenija Orhini, Tina Mohorovič, Anja Kolenko, Davor Mesić, Kristna Rutar, Neda Madjar, Sara Bolte). To generacijo, rojeno v osemdesetih letih, sta ob Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani vzpostavili tudi dve vse bolj prepoznavni in dejavni grafični središči na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete v Mariboru in na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Mlade avtorje zaznamujejo tehnično znanje, mojstrska izurjenost in produkcijska iznajdljivost, ki jo nadgrajujejo z vsebinami današnjega dne.

KUSTOS BOŽIDAR ZRINSKI O RAZSTAVI

 

KATALOG

urednik Božidar Zrinski
Ljubljana, 2012
str. 70, slovenski in angleški jezik
cena 10 EUR



 

Zgodbe za lahko noč

20. 4.–17. 6. 2012
 

AVTORICI Pila Rusjan in Nung-Hsin Hu

KUSTOSINJA Yasmin Martín Vodopivec


Okoliščine, ki so omogočile nastanek eksperimentalnega interaktivnega video projekta Pile Rusjan in Nung-Hsin Hu, so povezane z delovanjem kolaborativnega projekta ECVP – The Exquisite Corpse Video Project. Gre za izvirno medkulturno kolaboracijo ustvarjalcev eksperimentalnega videa, ki je inspirirana z nadrealistično metodo "slastnega mrliča". Nadrealistična metoda temelji na slučajnosti zgodbe, ki nastane z dodajanjem besed ali stavkov različnih udeležencev, v primeru ECVP pa udeleženec ustvari videodelo kot odgovor na zadnjih deset sekund videa svojega predhodnika. Deset udeležencev projekta ECPV je ustanovilo projektno video skupino TRAFFIC JAM #1. Ustvarjalci so se prvič srečali na rezidenci Casa das Caleiras v São Paulu 2010. Skupina TRAFFIC JAM #2, v kateri sta se ustvarjalno povezali tudi Pila Rusjan in Nung-Hsin Hu, se srečala je v Tajpeiu na Tajvanu, v okviru rezidenčnega programa Treasure Hill Artists Village od januarja do marca 2012. V intenzivnem vzdušju ustvarjalnega sodelovanja sta umetnici zasnovali kolaborativni projekt Zgodbe za lahko noč.


Fotografiji sta last umetnic.

Projekt Zgodbe za lahko noč izhaja iz lastne izkušnje osamljenosti avtoric v tuji deželi in hkrati tematizira paradoksalno stanje vse večje osamljenosti v svetu, ki ga zaznamuje intenzivno komuniciranje s pomočjo sodobnih tehnologij. Interaktivna knjiga in postelja sestavljata avdiovizualno instalacijo, ki ustvarja intimno in prijazno vzdušje, v katerem lahko obiskovalci listajo po knjigi in izberejo svojo zgodbo za lahko noč. Zgodbe, ki so projicirane na posteljo, se predstavijo v različnih oblikah in zabrisujejo mejo med realnostjo in sanjami.
Pila Rusjan je študirala na Visoki šoli za umetnost UNG, kjer je leta 2010 diplomirala v okviru programa digitalnih umetnosti in praks. Mednarodno delovanje je utrdila v projektu ECVP, ki je nanjo močno vplival. Ustvarja v medijih videa, fotografije in performansa. Nung-Hsin Hu je Tajvanka, ki zadnjih šest let živi in dela v New Yorku. Na Long Island University je študirala kiparstvo, za svoj izrazni medij pa pogosto uporablja tudi performans, stop-motion animacijo in video. V projekt ECVP je vključena že od začetka, zaslužna pa je tudi za realizacijo Traffic Jam rezidence na Tajvanu.

Pripovedovalci zgodb: Nung-Hsin Hu, Pila Rusjan, Stina Pehrsdotter, Kim Dotty Hachmann, Bruno Penteado, Jorge Bachman, duo EYES (Sunny Su in Yannick Cariot), Jing-Jing Wang, Ji in Yin Meemalai, Pierre Chen.
Izdelava interaktivne knjige: OpenLab.Taipei (我, Akinori Kinoshita, Dieter Hsu, Ling Zong Ting in Honki), knjigoveznica Jaka Zdešar, Fotolito Dolenc in Tine Ribič.
Zahvale: Matthiasu Rothu, Niclasu Hallbergu, THAV, Jasmini Talundžić, Branetu Ždralu, Yasmin, Dog 2.6, R&B ter vsem pripovedovalcem, ki niso prišli v tokratni izbor zgodb.
Produkcija projekta: Traffic Jam Taipei.
Koprodukcija projekta: OpenLab Taipei.

KUSTOSINJA YASMIN MARTÍN VODOPIVEC O RAZSTAVI

 

ABoT
Turneja knjig umetnika, umetniški natečaj in potujoči muzej

21. 2.–25. 3. 2012


Nagrajeno delo: Julie Kačerovská (Češka), Papirnata pokrajina, 2009. ©MAK/Georg Mayer
 

AVTORJI Claire Andlauer/Tristan Perreton, Georgina Aspa/Javiera Pintocanales, Aïdée Bernard, Manuel Blázquez, Válerie Buess, Lien Buysens, Vuk Cuk, Susan Deakin, Amélie Dubois, Sandra Đurović, Gerhild Ebel, Rainer Fest, Marie-Noëlle Fontan, Irena Frantal, Sabine Golde, Laure Grimal, Lyn Hagan, Katrin Herzner, Gerlinde Hofmann, Ilona Kiss, Julie Kačerovská, Mario Kolarić, Edith Kollath, Agata Kosmacz, Matthias Krinzinger, Lucas Kunz, Beatrix Mapalagama, Max Marek, Livia Mateiaş, Michail Molochnikov, Igor Mudronja, Sky Nash, Kate Owens, Elena Peytchinska, Andrea Pezman, Rachele Riviere, José Rosinhas, Christoph Rothmeier, Patrick Sauze, Libby Scarlett, Veronika Schäpers, Karin Sulimma, Maria Szczodrowska, Josipa Šarić, Carolyn Thompson, Filip Tofil, umraum artcollectiv, Celestina Vičević, Consuelo Vinchira, Katarzyna Wolny

Razstava je rezultat sodelovanja med tremi ustanovami: MAK Dunaj (Avstrijski muzej uporabnih umetnosti/sodobne umetnosti), UPM Praga (Muzej dekorativnih umetnosti) in MGLC, ki so v letu 2011 organizirale mednarodni natečaj na temo knjige umetnika.
Knjige umetnika so umetniška oblika iz poznega 20. stoletja. Zaznamuje jih širok razpon oblik. Niso otroške knjige ne dnevniki niti skicirke. To tudi niso prazne knjige, katalogi razstav, reprodukcije umetnikovega opusa ali umetniške knjige (kot se jih pogosto napačno poimenuje). Kljub temu knjige umetnikov lahko karikirajo ali se poigravajo z vsemi prej omenjenimi, pa tudi z vsemi drugimi standardnimi kategorijami, kot so romani, priročniki za samopomoč, znanstvenimi knjigami, kuharicami, navodili za uporabo, manifesti, potovalnimi vodiči, eseji itn. Knjige umetnikov delujejo na enak način kot sodobna umetnost – gre za izražanje kreativnosti, pogosto pospremljene z družbeno kritičnostjo, ki je včasih lahko izražena povsem abstraktno, brez besed ali prepoznavnih podob. Pojavijo se lahko v kateri koli in v vseh oblikah sodobne umetnosti, od slikarstva, kiparstva, fotografije, grafike, instalacij, pa do prireditvenih umetnosti (vključujoč film in video). Kot umetniško delo prinašajo interaktiven odnos med umetnikom, knjigo in publiko; ustvarjajo aktivnega bralca-gledalca.


Nagrajeno delo: Elena Peytchinska (Avstrija), Geometrija knjige, 2011. ©MAK/Georg Mayer

Na razstavi ABoT so predstavljene idejne rešitve petdesetih umetnikov iz petintridesetih evropskih držav. Med njimi je pet nagrajenih del. Avtorice in avtorji so pojem knjige umetnika interpretirali kot ilustrirane konceptualne knjige, avantgardno poezijo in knjigo objekt.



Agata Kosmacz (Poljska), Knjiga osnovnih delov, 2010. ©MAK/Georg Mayer

Razstavo dopolnjuje izbor del slovenskih avtoric in avtorjev iz zbirke MGLC.

AVTORJI Eduard Čehovin, Vuk Čosić in Irena Wölle, Andrejka Čufer, Matej De Cecco, Dejan Habicht, Ištvan Išt Huzjan, Janez Janša, Žiga Kariž in Vasja Cenčič, Saša Kerkoš, Jakob Klemenčič, Matej Lavrenčič, Marko Kociper, Boštjan Pucelj, Matej Stupica, Andrej Štular, Petra Varl, Franco Vecchiet, Matej Andraž Vogrinčič


Vuk Ćosić & Irene Völle, Trabakula, 1996. Iz zbirke MGLC.

DOGODKI OB RAZSTAVI

petek, 9. marec ob 18. uri
Pijana kuharica /Drunk Cook Book, performans in predstavitev knjige umetnika Marka Požlepa.

torek, 20. marec ob 11. uri
Salon knjige umetnika (Salon für Kunstbuch), Dunaj: predavanje in predstavitev avstrijskega umetnika Bernharda Cellaja.

nedelja, 25. marec ob 12. uri
Javno vodstvo po razstavi, vodi koordinatorka razstave mag. Breda Škrjanec.

KATALOG

urednica Kathrin Pokorny-Nagel
Dunaj, 2011
str. 80, angleški jezik
cena 10 EUR


 

Ivan Kožarić, Grafike iz zbirke MGLC

21. 2.–1. 4. 2012
 

AVTOR Ivan Kožarić

KUSTOSINJA mag. Breda Škrjanec


Razstavljenih je osemnajst grafičnih del v tehniki barvnega sitotiska, ki jih je Ivan Kožarić natisnil v ateljejih MGLC: grafika Brez naslova, 2002 in grafični mapi Šopek genov, 2002−2004 in Sretan sam da sam sretan, 2007.


Brez naslova, 2002, barvni sitotisk.

Ivan Kožarić je nekonvencionalen avtor, kipar, ki ustvarja tudi v drugih medijih, kot je začasna skulptura, asemblaž, inštalacija, risba, slika, fotografija, oglasi in grafika. Grafično ustvarjanje obravnava kot proces, ki ga sestavljajo spremenljivi, minljivi in naključni elementi. Razstavljena dela izžarevajo Kožarićev prešeren, spontan, nonšalanten, skorajda predrzen odnos do življenja. Likovna kritičarka in teoretičarka Petja Grafenauer je v spremnem besedilu razstave takole zapisala: Enostavnost grafične mape Sretan sam da sam sretan je enostavnost velikih, takšnih, ki si drznejo odtisniti nežne cvetlice in pisano mavrico, kadar je to tisto, kar čutijo v svetu.
Ivan Kožarić (1921) je eden najpomembnejših hrvaških umetnikov, kiparjev. Diplomiral je na zagrebški Akademiji za likovno umetnost. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1955. Kot štipendist sklada Moša Pijade (1959/60) je nekaj mesecev preživel v Parizu, kjer se je zanj zavzel ugleden pariški likovni kritik Jacques Lassaigne. To obdobje je bilo zanj zelo pomembno, a se je navkljub možnosti, da naredi evropsko kariero, vrnil v Zagreb. Tam se je pridružil skupini Gorgona, ki se je zavzemala za nekonvencionalne oblike likovnega izražanja. Dela Ivana Kožarića nastajajo na robu konceptualnosti, v različnih materialih, medijih, formah, temah, ikonografiji in usmeritvah. Priredil je okoli sto samostojnih razstav in sodeloval na še enkrat toliko skupnih in tematskih razstavah. Leta 2007 je zagrebški Mestni oddelek za izobraževanje, kulturo in šport v celoti odkupil Kožarićev atelje z več kot 6000 deli in ga dal v trajno hranjenje Muzeju sodobne umetnosti. Ivan Kožarić, ki živi in ustvarja v Zagrebu, je vplival na generacije likovnih ustvarjalcev in se angažiral v številnih akcijah lokalnega in nacionalnega značaja.

KATALOG

urednica Breda Škrjanec
Ljubljana, 2012
str. 30, slovenski in angleški jezik
cena 5 EUR


 

 

Tinca Stegovec, Grafike in risbe iz zbirke MGLC

1. 12. 2011–8. 2. 2012

 

AVTORICA Tinca Stegovec

KUSTOSINJA mag. Breda Škrjanec


Turisti, 1976, barvna jedkanica in akvatinta.

Tinca Stegovec je slovenska slikarka in grafičarka, ena od spremljevalk ljubljanske grafične šole. Leta 2010 je Mednarodnemu grafičnemu likovnemu centru podarila celotni grafični opus z matricami in štirimi risbami ter velik del svoje strokovne knjižnice. Razstava v MGLC je prva celovita predstavitev grafičnega opusa Tince Stegovec in preverja njeno mesto v zgodovini moderne slovenske grafike, v kateri odličnost njenih barvnih akvatint v preteklosti ni prišla do polne veljave. Poleg akvatint so na ogled tudi lesorezi, litografije, jedkanice, vernis-mouji, matrice in risbe.


Na plaži, 1973, barvna jedkanica in akvatinta.

Življenjsko delo Tince Stegovec je večstransko in kompleksno. Ni le slikarka, grafičarka in ilustratorka, pač pa je velik del svojega življenja posvetila tudi pedagoškemu delu, publicistiki, prevajanju, potovanjem. Rodila se je leta 1927 na Planini pri Črnomlju. Prvo samostojno razstavo grafik in laviranih risb je imela leta 1954 v ljubljanski Mali galeriji. Od prve službe na gimnaziji leta 1952 in vse do upokojitve leta 1978 se je ukvarjala s pedagoškim delom in se neprestano izobraževala v likovni teoriji in na študijskih potovanjih po Italiji, Franciji, Švici in Grčiji. Kot grafičarka se je uveljavila v šestdesetih letih. Leta 1963 je prejela polletno štipendijo za študij v Parizu in odločila se je za študij globokega tiska v Ateljeju 17 pri profesorju Stanleyju Williamu Hayterju. Pariška štipendija je avtorici pomenila zaželen profesionalni odhod v svet, pariški atelje pa ji je dal veliko znanja v tehničnem smislu, saj je v njem lahko eksperimentirala z raznimi kombinacijami grafičnih tehnik. Leta 1966 je imela prvo samostojno razstavo v tujini, sledilo je pestro razstavno obdobje, s posebno odmevno samostojno razstavo leta 1969 v Mali galeriji, kjer je razstavila dvanajst reliefnih jedkanic z akvatinto in vernis-moujem. Leto 1976 ji je prineslo nagrado Prešernovega sklada. Ena najodmevnejših grafik Klic je nastala leta 1978 in zanjo je leta 1985 v Parizu prejela srebrno nagrado. Zaradi zdravja je po letu 1988 opustila grafiko in se posvetila risbi in slikarstvu. Sama je svoje delo in življenje popisala v dveh knjigah, v monografiji Človek in njegovo okolje (2006), uvodno besedo je prispeval Milček Komelj, in avtobiografiji Bilo je takole (2004, izid 2008).

Gugalnica, 1975, barvna jedkanica, akvatinta in vernis-mou.

Grafična dela Tince Stegovec so v večini podobe izsekov iz življenja in življenjskih situacij. Z mešanjem grafičnih tehnik jedkanice, akvatinte, vernis-mouja doseže svoj tehnični in ustvarjalni vrh. Tinca Stegovec, izrazito figuralna umetnica, je pretanjena opazovalka sveta okrog sebe in medčloveških odnosov. Njena dela so globoke osebne izpovedi, zaznamujejo jih premišljena izbira motivov in skrbno izbrana likovna sredstva.


Klic, 1978, barvna jedkanica in akvatinta.


DOGODKI OB RAZSTAVI

Javni pogovor s Tinco Stegovec, vodi umetnostna zgodovinarka dr. Irene Mislej.

Demonstracije grafične tehnike akvatinte, vodi akademska slikarka, grafičarka Ksenija Orhini.

Javna vodstva, vodijo Tinca Stegovec, akademski slikar, grafik Boge Dimovski, kustosinja razstave mag. Breda Škrjanec.

Gostovanje razstave Tince Stegovec v Pilonovi galeriji Ajdovščina od 23. marca do 15. aprila 2012.

KATALOG

urednica Breda Škrjanec
Ljubljana, 2011
str. 312, slovenski in angleški jezik
cena 19 EUR



 

Zakladi slovenske grafike 1955–2005
Zbirka Slovenske akademije znanosti in umetnosti

23. 6.–4. 9. 2011

AVTORJI Zvest Apollonio, Janez Bernik, Janez Boljka, Bogdan Borčić, Lucijan Bratuž, Jože Ciuha, Riko Debenjak, Štefan Galič, Bojan Gorenec, Samuel Grajfoner, Irwin, Božidar Jakac, Andrej Jemec, Metka Krašovec, Tomaž Kržišnik, Lojze Logar, Vladimir Makuc, Miha Maleš, Adriana Maraž, Živko Marušič, Kiar Meško, France Mihelič, Jožef Muhovič, Zoran Mušič, Valentin Oman, Klavdij Palčič, Marjan Pogačnik, Marij Pregelj, Jože Spacal, Lojze Spacal, Tinca Stegovec, Branko Suhy, Gorazd Šefran, Marijan Tršar, Karel Zelenko, Mojca Zlokarnik

 


Adriana Maraž, Krilo, 1990, barvna jedkanica.

Razstava pregledne zbirke 143 grafičnih del šestintridesetih slovenskih avtorjev; dela so nastala med letoma 1955 in 2005. Zbirka, ki jo je uredil dr. Lojze Gostiša, je last Slovenske akademije znanosti in umetnosti, njen donator je Krka d. d. tovarna zdravil Novo mesto.

Zbirka je bila prvič predstavljena leta 2006 v Skopju in bila leta 2007 dopolnjena z deli slovenskih avtorjev iz zamejstva in ponovno, a ne v celoti, predstavljena leta 2008 na Ljubljanskem gradu. Zbirka jasno in pregledno predstavlja eno najpomembnejših področij naše polpretekle zgodovine umetnosti.


Zoran Mušič, Istrska zemlja, 1959, barvna jedkanica.

Dela v zbirki so večinoma dela umetnikov, ki jih slovenska umetnostna zgodovina označuje za pripadnike ljubljanske grafične šole. Ta je zrasla ob Mednarodnih grafičnih bienalih in kvalitetnem tehničnem učenju Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Neformalni začetek ljubljanske grafične šole je povezan z letom 1955 in prvo mednarodno grafično razstavo (kasneje bienale). Dejstvo je, da je bila udeležba na bienalu umetniku vstopnica v skupino, ki je kasneje šolo določala. Prizadevanje za visoko tehnično popolnost grafičnega lista večinoma izvedenega v tehnikah jedkanice in akvatinte, preciznost in dorečenost grafičnih listov, kjer ni spontanosti, gestualnosti ali dekorativnih hotenj, podajanje patinaste površine, večinoma v svetli tonski lestvici, pri veliki večini predstavnikov dosledno vztrajanje na robu predstavnega sveta, težnja po osamosvojitvi grafike kot medija, kreativna navzočnost umetnika v celotnem procesu nastajanja grafičnega lista od ideje, tehnoloških postopkov do odtisa, so bile glavne značilnosti skupine umetnikov ljubljanske grafične šole. Ta se je uveljavila v obdobju od leta 1955 do 1970, določila normative slovenski grafiki in je še danes sinonim za slovensko grafično tradicijo, je pa tudi ena najuspešnejših slovenskih umetnostnih blagovnih znamk, ki so se uveljavile na mednarodnem umetnostnem prizorišču.


Živko I. Marušič, Tulip, 1994, lesorez.


DOGODKI OB RAZSTAVI

Javna vodstva: 3. in 17. julija , 7. in 21. avgusta ter 4. septembra.


Zamenjaj barvo!

22. 4.–18. 6. 2011


AVTORJI skupina BridA (Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica)

KUSTOS Božidar Zrinski

Predstavlja se BridA (Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica) s svojo prvo pregledno razstavo; na ogled so slike, grafike, videodela in intermedijski projekti med letoma 2005 in 2011.

 

PCB, nova produkcija, ki jo podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, 2010.
Z dovoljenjem: BridA (Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica).

BridA (nenavadno ime ima tako kot njihovi projekti procesualno in eksperimentalno tendenco) se je ustanovila leta 1996 na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah, kjer so člani Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica tudi doštudirali. Njihovo delo temelji na razmišljanju o procesih in vlogah v okviru sodobne umetnosti, na načelu umetniškega povezovanja in skupinskega delovanja, na raziskovanju in projektih, ki vključujejo sodelovanje z raznimi drugimi umetniki, strokovnjaki, ustvarjalci. Označuje jih angažirano delo v lastnem kraju, številne povezave z raziskovalnimi inštituti in univerzami, uspešni nastopi v tujini, lasten program artist in residence itd. Njihov zadnji projekt je sodelovanje v projektu Time For Nano, ki poteka pod okriljem EU, in se osredotoča na komunikacijo in približevanje najmlajšim ter ozaveščanje o nanotehnologiji. BridA živi in dela v Šempasu.

Modux 3.4, Ars Electronica, Lentos Museum, Linz, Avstrija, 2008.
Z dovoljenjem: BridA (Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica).

Bridini projekti kažejo enotni sistem razmišljanja in priprave umetniških del, ki ga najbolje razumemo, če tudi samo stopimo vanj in ga izkusimo. Dela temeljijo na diskusiji, skrbnem načrtovanju in profesionalni izvedbi. Zaznamuje jih nenehno prehajanje iz dvodimenzionalne likovne površine v tridimenzionalni prostor. BridA likovno delo obravnava kot odprt prostor, v katerem krožijo razne informacije, intervencije gledalcev pa ga lahko vseskozi dograjujejo in vplivajo na končen rezultat. Kljub uporabi novih medijev, visokih tehnologij in znanosti, se niso nikoli odpovedali risanju in slikanju. In kot sami zatrjujejo, nov medij ali nova tehnologija tudi nikdar nista bila vzgib, prej pot za realizacijo novega projekta. Pomemben za spoznavanje Bridinih del je projekt, začet leta 2005, DIY − Do It Yourself/Naredi sam, zgoščenka z navodili, kako izdelati sliko (iz tega projekta izhaja tudi ideja za naslov razstave). Raziskovanje podajanja informacij in njihov učinek se ponovi tudi v poznejših projektih.
BridA se je doslej v MGLC predstavila v okviru treh skupinskih razstav, samostojna razstava pa prikazuje petletni pregled slik, grafik, videodel in intermedijskih projektov: Modux, Modux Datascapes, Informacijski pospeševalnik 1.1, DIY, Les mousches, Tiskana vezja, serijo Trackeds, Nanoplotter, videodela Lunch Break, Layers, Viktor, Radioteleskop, Time For Nano, Nanoplot, Ca' nun ce sta nisciuno. Kot poudarja kustos razstave, tokratna predstavitev ni običajni pregled umetniških del, ampak ponazarja razvoj tehnologije in njene stopnje, ki so vplivale na način umetniškega delovanja in posamezne projekte. Zato ogled pregleda delovanja ustvarjalcev, ki jih bistveno zaznamuje pojem nenehnega napredovanja, zlahka postane raziskovalni izziv tudi za obiskovalca.

Nanoplotter, U3, kurator Charles Esche, Moderna galerija Ljubljana, 2010.
Z dovoljenjem: BridA/Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica.

DOGODKI OB RAZSTAVI

Po razstavi so vodili Dragan Živadinov, Božidar Zrinski, BridA.

Predavanje dr. Leva Menašeja o statusu pokrajine v umetnosti.

Vsako nedeljo je od 11.00 do 13.00 na dvorišču pred Gradom Tivoli potekal program Pozor Animator!, izvajanje DIY  − Do It Yourself/Naredi sam, brezplačne delavnice za otroke, mladino in odrasle.

KATALOG

urednik Božidar Zrinski
Ljubljana, 2011
str. 90, slovenski in angleški jezik
cena 10 EUR



 

Reprodukcija, ponavljanje in upor
Sodobna španska umetnost

17. 2.–3. 4. 2011

AVTORJI Democracia, Azucena Vieites, La Más Bella, PSJM, Javier Arce, Daniel Silvo, El Cartel, Fernando García, Noaz, Enrique Radigales, Ediciones Puré, Lalata, S.T. Libro Objeto. Razstavni izbor predstavlja dela petih umetnikov in osmih umetniških kolektivov.

KUSTOS Javier Martín-Jiménez

Razstava predstavlja dela sodobne španske umetniške produkcije s področij grafike, multipla in umetniških praks, ki izhajajo iz umetnosti reproduciranja. Organizirana je v treh konceptualnih sklopih: reprodukcija, ponavljanje, upor. Reprodukcija je opredeljena kot originalna kopija in mehanski postopek, pri katerem so uporabljeni grafična preša, fotokopirni aparat, digitalni tiskalnik.



Javier Arce, Vojvoda de Olivares, serija “Zmečkanke”, 2007. Flomaster na neuničljivem papirju, 360 x 270 cm.

Ponavljanje označuje bistveno vrednost multiplikativne umetnosti. Tretji konceptualni sklop Upor pa izbor del na razstavi predstavlja na dva načina: kot obrambo nove španske grafične produkcije in praks, ki iz nje izvirajo, in je obenem vsebinska komponenta, vtkana v socialno kritične vsebine sodobne umetnosti.
Razstava je plod izmenjave in mednarodnega sodelovanja in združenja Hablar en Arte iz Madrida, ki se je nadaljevalo leta 2012 v Španiji.


PSJM, Marx®. 2008. Ulična kampanja.

MGLC razstavo španske umetnosti pripravlja skupaj z združenjem Hablar en Arte (http://www.hablarenarte.com) in festivalom Ingráfica (http://www.ingrafica.org) iz Madrida. Sodelujejo tudi:
SEACEX, Sociedad Estatal para la Acción Cultural Exterior (Državna družba za kulturno dejavnost v tujini); Embajada de España en Eslovenia (Veleposlaništvo Španije v Sloveniji); Ministerio de Asuntos Exteriores y de Cooperación, Dirección de Relaciones Culturales y Científicas (Ministrstvo za zunanje zadeve in sodelovanje, Direktorat za odnose v kulturi in znanosti).

Razstava je potujoča, na ogled je bila na Dunaju in v Sibiu (Romunija), Ljubljani, Beogradu in Zagrebu.

 

9 + 9, Knjige umetnika in umetniki

23. 11. 2010–8. 2. 2011
 

AVTORJI Andrejka Čufer, Tanja Lažetić, Marko A. Kovačič, Eva Petrič, Petra Petančič, Alenka Pirman, Tadej Pogačar, Sašo Sedlaček, Mladen Stropnik

KUSTOSA mag. Breda Škrjanec in Božidar Zrinski

Devet slovenskih umetnic in umetnikov Andrejka Čufer, Tanja Lažetić, Marko A. Kovačič, Eva Petrič, Petra Petančič, Alenka Pirman, Tadej Pogačar, Sašo Sedlaček in Mladen Stropnik je izdelalo devet novih avtorskih projektov, postavitev in galerijskih ambientov v devetih razstavnih sobanah Mednarodnega grafičnega likovnega centra. Pripravili so jih na podlagi del, izbranih iz zbirke avtorskih publikacij in knjig umetnika.


Andrea Moccio, Giurnalia, Buenos Aires, 2003.
(Izbrala Eva Petrič.)


Eva Petrič, Na drugi strani telefonskega imenika, video, 2010.

Zbirka je začela nastajati leta 2001 po donaciji Francoskega kulturnega centra in trenutno šteje 3782 predmetov. Obsega knjige umetnika, knjižne objekte, umetniške časopise in revije, časopisne projekte, efemero, kot so plakati in vabila, ki jih oblikujejo umetniki, fotografske edicije, razglednice, pečate, stikerje, grafična dela (ni mišljena umetniška grafika), kserokse, sound art/zvočno umetnost in spremljevalno literaturo. V njej so dela pomembnih predstavnikov avantgard šestdesetih in sedemdesetih let dvajsetega stoletja ter kasneje. Med drugim so v zbirki avtorji Vito Acconci, Ben, Christian Boltanski, Daniel Buren, Hanna Darboven, Alfred Jaara, Lucy Lippard, Mangelos, Anette Messager, skupina OHO, Iztok Osojnik, Vesna Črnivec, Dušan Pirih Hup, Zora Stančič in drugi. Močno je k povečanju zbirke pripomogel 25. grafični bienale leta 2003, ki je bil naravnan k pojmu avtorske publikacije, in podarjeni arhivi (FV-ja, Državice Ptičjestrašilne Milene Kosec, izdaje museuma in progress, hibridnega časopisa Point d'Ironie itd.).


James Lee Byars, The Cube Book, Eindhoven, 1983.
(Izbrala Andrejka Čufer.)


Andrejka Čufer, Naslikanica, Žepnica (zadaj), 2010.

Knjiga umetnika, fenomen dvajsetega stoletja, se je izoblikovala v ideološkem kontekstu šestdesetih let in je postala prvovrsten demokratičen umetniški produkt, saj so priročne in poceni knjižne izdaje dobro utelešale dematerializacijo umetniških projektov, promovirale nove oblike ustvarjanja in širile nove ideje. Ideja, oblika, komunikativnost in reproduktibilnost knjige privlačijo umetnike, tudi umetniški prijemi pri knjigi so številni, pestri in zelo različni: fotografija, film, asemblaž, tisk, risba, snemanje zvoka … Vendar, kako ločiti knjige, ki so umetniška dela, od vseh drugih knjig in publikacij, ki so jih tako ali drugače avtorizirali umetniki. Zgodovino knjige umetnika zaznamujejo številne razlage in poskusi ustreznih definicij. Knjiga umetnika prinese novi vzorec interaktivnosti med umetnikom, knjigo in publiko, ustvari aktivnega bralca-gledalca. Je izrazno sredstvo umetnika, likovno delo, prenašalec idej in objekt komuniciranja.


Your Private Sky, Bukminster R. Fuller, Baden, Zürich, 1999. (Izbral Sašo Sedlaček.)

Sašo Sedlaček, Grelniki GLOBUS & Svet zemljevidov po Buckminster Fullerju, 2010.

Povabljene umetnice in umetniki so s svojimi umetniškimi projekti, reakcijami, interpretacijami, novo umetniško produkcijo, galerijskimi in muzejskimi postavitvami ustvarili nove vsebinske sklope izbranih del iz zbirke avtorskih publikacij in knjig umetnika MGLC-ja. Vsak izmed povabljenih umetnikov si je med raziskovanjem in pregledovanjem gradiva, ki ga hrani MGLC, izbral eno ali več umetniških del. Izbrana dela so izhodišče za razmišljanje o njihovi vsebini, predstavitvi v galerijskem prostoru in hkrati povod za reinterpretacijo z lastnimi avtorskimi projekti, ki so realizirani izključno za razstavo. Vabljeni umetniki so bili postavljeni v vlogo načrtovalcev postavitve muzejskih predmetov. Nastala so nova vsebinska in teoretična izhodišča za razumevanje knjige umetnika, pa tudi muzejskega in galerijskega dela, predstavljanja eksponatov, njihove interpretacije in aktualizacije muzejskih zbirk.

Peter Fischli & David Weiss, Will happiness find me?, Köln, 2002. (Izbrala Petra Petančič.)


Petra Petančič, Me bo sreča našla?, 2010.

DOGODKI OB RAZSTAVI

Iztok Osojnik bere Podrealistični manifest (pet javnih branj).

Hrupofonija, zvočni dogodek Marka Kovačiča (trije dogodki).

Javno vodstvo kustosa Božidarja Zrinskega in razstavljajoče umetnice Eve Petrič.

Razstava je bila del programa Ljubljana, svetovna prestolnica knjige.
Pokrovitelj razstave: Lek.

KUSTOSINJA MAG. BREDA ŠKRJANEC O RAZSTAVI

 

KATALOG

urednica Breda Škrjanec
Ljubljana, 2010
str. 68, slovenski in angleški jezik
cena 10 EUR

 


Hočemo biti svobodni, kot so bili očetje

9. 9.–7. 11. 2010

AVTORJI Viktor Bernik, BridA (Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica), Jure Cvitan, Ksenija Čerče, Jon Derganc, Mito Gegič, Bojan Gorenec, Boštjan Jurečič Vega, Žiga Kariž, Gorazd Krnc, Polona Maher, Arjan Pregl, Nina Slejko, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Manja Vadla, Sašo Vrabič, Tanja Vujinović

KUSTOSA Petja Grafenauer, Božidar Zrinski

BridA, Mesarski most, 2010, akril na platnu.

 

Arjan Pregl, Fan Art II., 2007, kolaž.

Slikarska razstava danes je redkost. Kako se kaže sodobna medijska podoba sveta v slikarstvu danes. Kako umetniki odgovarjajo na kratkotrajni pogled, televizijske in internetne kolaže. Kako razumejo sodobno medijsko krajino, njene značilnosti, način delovanja in njeno vpetost v socialno mikrostrukturo. Razstava predstavlja osemnajst slovenskih umetnikov raznih generacij, ki se s temi in podobnimi vprašanji ubadajo skozi raziskovanje medija slikarstva.

Prelom v vizualni umetnosti v slovenskem in tudi mednarodnem prostoru se je zgodil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je slikarstvo v veliki meri reagiralo na digitalizacijo podob, »spikslane« podobe so spremenile celo abstraktno sliko, ki je veljala za paradnega konja moderne. Sredi devetdesetih let se je v Sloveniji uveljavila generacija umetnikov, ki goji razumevanje slike kot ekrana in je zato tudi prevzela formalni izgled elektronsko in tehnološko posredovane slike. Ob prelomu tisočletja slika postane zanimiva zaradi reakcije na poplavo medijskih podob in raziskovanja značilnosti novih medijev, v katerih so se te podobe pojavljale. Danes je obstoj mediatizirane podobe v sliki nekaj samoumevnega. Ni več dovolj, da je slika prostor za refleksijo razširjenega statusa vizualnega v družbi. Izbor slik na razstavi Hočemo biti svobodni, kot so bili očetje, raziskuje, kako se slikarstvo na razširjeni status vizualnega odziva v današnjem trenutku.

Vprašanja slikarske refleksije medijske podobe, ki so se zastavljala že v devetdesetih letih, danes najbolj zanimajo najmlajšo slikarsko generacijo, ki pravkar zapušča študijsko okolje in jo na razstavi zastopajo dela Jona Derganca, Mita Gegiča in Maruše Šuštar, v te okvire pa lahko vključimo tudi slikarstvo Jureta Cvitana. V delih Žige Kariža, Arjana Pregla in Viktorja Bernika se pozornost usmeri v zgodovino umetnosti in velike teme slikarstva. Raziskovanju statusa slikarstva v sodobnosti pa se pridružuje opus slikarke mlajše generacije Nine Slejko. Tendenca po eksperimentu in možnostih uporabe raznolikih slikarskih struktur, plastenja barv ter načinov, na katere v sliki biva podoba, je značilna za Bojana Gorenca in Boštjana Jurečiča. Raziskovanje novih možnosti nosilcev, na katerih se slika lahko materializira, zaznamuje Gorazda Krnca (kovinske ploskve) in Ksenijo Čerče (tkanine). Nekatere izmed slik Mihe Štruklja so sestavljene iz že narejenih predmetov − lego kock, v katerih se ohranja »pikslasta« površina, ki je značilna za njegove slike že od poznih devetdesetih let. Manja Vadla slikarske nosilce ustvarja iz recikliranih odpadnih materialov. Stenske slike Saša Vrabiča so podobe, sestavljene iz besed, na meji med poezijo, stripom in slikarstvom. Na raziskovalni meji slikarstva in drugih medijev se gibljejo Polona Maher, ki izhaja iz kiparskih praks, Tanja Vujinović s tiskanimi računalniškimi animacijami in skupina BridA s svojo iz slike izhajajočo likovno prakso, ki temelji na vizualizaciji digitalnih podatkov.


Žiga Kariž, Brez naslova (Slikar 73−2), 2009, akril in fotografija na platnu.

DOGODKI OB RAZSTAVI

Pet javnih vodstev, vodili so Božidar Zrinski, Miha Colnar, Saša Nabergoj, Bojan Gorenec in Žiga Kariž, ter Petja Grafenauer.

Dva javna pogovora z umetnikoma Boštjanom Jurečičem in Arjanom Preglom, ki ju je vodil Božidar Zrinski.

Predavanje o statusu slike v slovenskem slikarstvu, ki ga je izvedla Petja Grafenauer.

Dve večdnevni delavnici, ki sta ju vodili razstavljajoči umetniki, skupina BridA (Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica) in Manja Vadla.

KUSTOSA PETJA GRAFENAUER IN BOŽIDAR ZRINSKI O RAZSTAVI

 

KATALOG

urednika Petja Grafenauer, Božidar Zrinski
Ljubljana, 2010
str. 100, slovenski in angleški jezik
cena 10 EUR

 

Podoba knjige

16. 7–7. 9. 2010

AVTORJI Žiga Aljaž, Miha Artnak, Ana Baraga, Eva Barborič, Anina Benulič, Suzana Bricelj, Filip Burburan, Nenad Cizelj, Laura Dowling, Andreja Džakušič, Miha Erjavec, Eva Ferk, Katja Kastelic, Rada Kikelj, Tanja Komadina, Matjaž Komel, Eva Kosel, David Krančan, Tibor Kranjc, Jaka Krevelj, Jana Pečečnik, Anže Pintar, Marko Potočnik, Sabina Rešić, Špela Rihar, Pia Rihtarič, Luka Seme, Tanja Semion, Ingbjörg Sigurðardóttir, Anja Šlibar, Nina Štajner, Nika Troha, Bára Typltová, Andreja Vekar, Aljaž Vesel, Tadeja Vidmar, Aljaž Vindiš & Mina Žabnikar

MENTORJI Stane Bernik, Lucijan Bratuš, Eduard Čehovin, Radovan Jenko, Tomaž Kržišnik, Ranko Novak, Milan Pajk, Zdravko Papič, Peter Skalar, Inger Merete Skotting, Jernej Stritar, Aleksandra Vajd
 

Razstava je del dogodkov, ki soustvarjajo mestno vzdušje v letu 2010, ko se Ljubljana ponaša z nazivom svetovna prestolnica knjige. Na razstavi so predstavljeni izdelki na temo knjige, ki so jih študentke in študenti Oddelka za oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani oblikovali v zadnjih petnajstih letih.

Oblikovanje razstave: Jure Kožuh & Tanja Semion
Umetniško vodstvo: prof. Radovan Jenko

RADOVAN JENKO O RAZSTAVI

 


Odsevi zavesti

Ivo Mršnik, risbe in grafike

17. 6.−29. 8. 2010
 

AVTOR Ivo Mršnik

KUSTOSINJA mag. Breda Škrjanec


Ivo Mršnik (1939) je slovenski akademski slikar in grafik. Leta 1968 je diplomiral na oddelku za slikarstvo ALU v Ljubljani in se istega leta zaposlil kot likovni pedagog na osnovni šoli Vič v Ljubljani, hkrati pa je do leta 1970 nadaljeval s študijem slikarske specialke pri prof. Maksimu Sedeju in študij grafične specialke pri prof. Riku Debenjaku in prof. Marjanu Pogačniku. Grafično specialko je dokončal leta 1972, na slikarski specialki pa je diplomiral leta 1975 pri prof. Gabrijelu Stupici. Od leta 1978 do 2005 (ko se je upokojil) je bil zaposlen kot profesor za risanje in grafiko z metodiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Živi in ustvarja v Dragomerju pri Brezovici. Sodeloval je na več kot stotih samostojnih in skupinskih razstavah in prejel tudi nekaj nagrad za grafiko in risbo. Med bolj odmevnimi predstavitvami je bilo sodelovanje na drugem trienalu slovenske umetnosti U3 (leta 1997 v Moderni galeriji v Ljubljani) in samostojna razstava v Mali galeriji v Ljubljani leta 2004.

Ivo Mršnik, Figura I, 1970/71, barvna litografija.
Foto: Sašo Kovačič.


Ivo Mršnik, Glava, 1986, oglje na papirju.
Foto: Sašo Kovačič.


Razstava predstavlja Mršnikov grafični in risarski opus od prvih litografij, nastalih v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, do najnovejših grafičnih listov iz serije Zvezdni prah. Večina Mršnikovih del je vezana na portretiranje − sebe, neznancev. Kot sam pojasnjuje, so ti portreti neke vrste znaki, skrajno reducirani koncentrati, v katerih je zabeleženo intenzivno notranje pulziranje. Za portrete N.N.-ov v sedemdesetih letih je motive našel v revijah, nato pa portrete natančno beležil na neskončni računalniški papir. V zadnjem desetletju so nastale serije t. i. psihogramov, ki v avtorjevem opusu predstavljajo skrajno, zgoščeno stopnjo ustvarjalnega procesa, vlogo nosilca pogosto prevzamejo tudi drugi serijski materiali, npr. nalepke. Računalniški papir in nalepke, ki jih v galerijskih prostorih razprostre v zanimive prostorske instalacije, so precej nekonvencionalna likovna izbira, za katero se je Mršnik odločil iz želje po ohranitvi duhovne razsežnosti v prevladi strojev in serijske produkcije. Dela Iva Mršnika v čas avtomatizacije našega okolja in življenja vnašajo osebno izraznost in osebni duhovni rokopis. Ali kot pojasnjuje Jožef Muhovič: »Subjektivnost v umetnosti nima fundamentalne, ampak medijsko naravo«.

Sponzor razstave: Okvirji Vrhunc.

Ivo Mršnik, Portreti N.N.-ov, 1976, oglje na računalniškem papirju.
Foto: Sašo Kovačič.


Ivo Mršnik, 2009, svinčnik, frottage na neskončnem računalniškem papirju.
Foto: Sašo Kovačič.

 

KUSTOSINJA MAG. BREDA ŠKRJANEC O RAZSTAVI

 

 

KATALOG

urednica Breda Škrjanec
Ljubljana, 2010
str. 170, slovenski in angleški jezik
cena 15 EUR


 

Sol LeWitt
Knjiga, stroj, ki ustvarja umetnost

17. 6.−29. 8. 2010
 

AVTOR Sol LeWitt

KUSTOSINJA Emanuele de Donno and Giorgio Maffei

Sol LeWitt (1928–2007) je s svojimi na videz preprostimi geometričnimi »strukturami« (izrazom, ki je po njegovem bolje označeval njegove skulpture), risbami in ekstatično obarvanimi in divjimi stenskimi slikami postal zvezdnik sodobne ameriške umetnosti. LeWitt je pomagal pri uveljavitvi konceptualne umetnosti in minimalizma kot vodilnih gibanj povojnega časa. Bil je pokrovitelj in prijatelj številnih mladih in starejših umetnikov svojega časa. Umetnost je reduciral na nekaj temeljnih oblik (kvadrat, krog in trikotnik), barv (rdeča, rumena, modra in črna) in vrste črt. Veliko tega, kar je zapustil, je ostalo kot ideja in navodilo: misel, o kateri je treba razmisliti, načrt za risbe ali dejanja, ki bi se jih dalo izvesti.

 



V LeWittovem umetniškem ustvarjanju ima knjiga pomembno mesto. In četudi je za marsikoga to manj poznani vidik njegovega dela, ga sam obravnava popolnoma enakovredno drugim umetniškim oblikam svoje prakse. V njej se kaže vse njegovo raziskovanje. Razvoj vsebine v njegovih knjigah se ravna po splošnih temah in razvoju njegovega umetniškega opusa. Zanj je pomembna realizacija knjige, ki je čim bolj zvesta cilju, ki ga v tistem trenutku poskuša doseči. Videz, format, prisotnost ali odsotnost barve, izbor papirja dejansko niso odvisni od domišljije, temveč od objektivnih okoliščin in možnosti založnika projekta. LeWitt si v svojih knjigah prizadeva, da bi z njimi podal pestrost in raznoličnost svojega dela. Njegove knjige so srednjega formata, v glavnem tiskane v tehniki offset, barve in število strani niso natančno določeni, so le približni. Platnice, vzorci ali naslovi razkrivajo vsebino. V notranjščini najdemo fotografije, vzorce ali besedila, včasih vse troje, vendar vedno popolnoma uravnoteženo.

Razstava, ki je nastala v sodelovanju z Viaindustriae iz Foligna v Italiji, po izboru Emanuela de Donna in Giorgia Maffei, ki sta avtorja kataloga Sol LeWitt Artist's Book, predstavlja vlogo knjige umetnika kot umetniške oblike, ki je ključ za razumevanje LeWittove ustvarjalne poti, zato so knjige predstavljene v kronološkem redu. Knjiga umetnika zaznamuje razna obdobja LeWittovega umetniškega delovanja, z njimi pojasnjuje metode in pomene svoje umetnosti. Vsaka knjiga, ki jo je ustvaril Sol LeWitt, je zlahka prepoznavna, je manifestativno in nezmotljivo »njegova«.
Razstavo sta podprla Viaindustriae in Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji.
 

 

GESAMTKUNST LAIBACH, Temelji 1980–1990

15. 4.–6. 6. 2010

KUSTOSINJA Lilijana Stepančič

IZBOR DEL Lilijana Stepančič, Laibach


V letu 2010 je minilo trideset let od ustanovitve skupine Laibach, katere glasba in performativni nastopi so že del kulturne zgodovine. Veliko manj pa je znano, da je Laibach svojo pot pričel pravzaprav tudi kot likovna skupina. Podobe križa, skodelice kave, jelena ali metalca, ki jih večina pozna s slik Irwinov, so namreč izvorno Laibachovi motivi. Bile so del kapitala, ki ga je Laibach leta 1984 vložil v takrat ustanovljeni Neue Slowenische Kunst. Po ustanovitvi NSK je njihovo do tedaj ustvarjeno likovno tradicijo prevzela skupina Irwin.

Laibach Kunst, Cementarna Trbovlje, 1980, linorez.

Laibach Kunst, Metalec, 1980.


Laibach je v likovno produkcijo Slovenije prinesel alternativno postmoderno ustvarjanje. Povezal je slikarstvo nove podobe, naredi-si-sam ustvarjanja punkovskih skupin in postkonceptualne prakse, ki sta jih promovirali beograjska in zagrebška scena.
Laibach je med sabo »zvaril« različne medije, glasbo, video, film in performans, visoko in »nizko«, popularno kulturo, politiko in umetnost. Že na samem začetku osemdesetih je jasno definiral tudi temelje Retroavantgarde. Prva realizirana razstava Laibacha (če zanemarimo tisto v Trbovljah leta 1980, ki je bila, zaradi kontroverznosti prepovedana pred samo otvoritvijo) se je zgodila junija 1981 v Srećni galeriji v Studentskem kulturnem centru v Beogradu. Takrat je del Laibachovega članstva v Beogradu služboval v JLA in v prostem času vzpostavil stik z alterkulturno in novovalovsko sceno, ki se je zbirala v SKC. Na razstavi z naslovom Ausstellung Laibach Kunst so bile že takrat predstavljene nekatere zgodnje grafike in slike, zraven pa je brnela Laibachova glasba, predvajana na kasetofonu. Likovna dela so bila odziv na sodobno dogajanje v svetu, predvsem na pojav Neue Wilde, ki je v Zahodni Nemčiji proti koncu sedemdesetih let upodabljal urbane pojave, kot je bil punk, in se odzival na potlačene teme iz polpretekle zgodovine iz časa nacistične in povojne Nemčije.

Postavitev razstave v MGLC.


Postavitev razstave v MGLC.

 

Prvi razstavi v Beogradu je sledila nenavadna ambientalna razstava Žrtve letalske nesreče decembra 1981 v komaj ustanovljenem Disku FV Študentskega naselja v Rožni dolini v Ljubljani, nato pa so sledile precej redne razstave v galeriji ŠKUC, v PM v Zagrebu in SKC v Beogradu. Po ustanovitvi NSK leta 1984 se je Laibach usmeril v glasbeni medij, njihovo do tedaj ustvarjeno likovno tradicijo pa je v veliki meri prevzela slikarska skupina Irwin. Po razkroju Neue Slowenische Kunsta, ki se je v prvi polovici devetdesetih let postopno reformiral v utopično državo v času (in brez svojega ozemlja), so posamezne skupine naprej razvijale vsaka svojo poetiko, Laibach pa se je občasno začel spet pojavljati tudi v galerijskem kontekstu. V letu 2009 je tako v Muzeju moderne umetnosti Sztuki v Łodzu na Poljskem postavil svojo prvo retrospektivno razstavo, ki je v poljskih medijih dobila visoke ocene. V letu 2010 sledijo tri velike galerijske predstavitve njihovega dela, in sicer v Ljubljani (MGLC), v Trbovljah (Delavski dom) in v Zagrebu (HDLU).


Laibach, 1983.
Foto: Dušan Gerlica.


Oddaja TV tednik, TV Ljubljana, 23. 6. 1983, intervju Jureta Pengova z Laibachom. (XY ‒ nerešeno).

Razstava v MGLC je pregledna razstava ustvarjanja skupine Laibach v prvem desetletju delovanja, ki je imelo osrednjo vlogo v umetnosti subkulturnega gibanja v 80. letih prejšnjega stoletja. Laibach predstavlja kot multimedijsko skupino, ki povezuje likovno in glasbeno ustvarjanje ter teoretsko pisanje. Na primeru vizualne kulture predstavlja prenos teoretske misli od Laibacha na NSK. Razstava je tudi zgodovinska, saj so po tridesetih letih prvič zbrane in predstavljene slike, grafike, plakati, publikacije, časopisne strani, vabila, ovitki plošč, fotografije, scenografije koncertov, video in izdelki za promocijo. Na ogled pa bodo tudi tri nove instalacije, nastale posebej za razstavo v MGLC.

Tomaž Hostnik (1961−1988), Laibach, 1982.

DOGODKI OB RAZSTAVI

Po razstavi so vodili dr. Alexei Monroe, Božidar Zrinski, Barbara Borčić, dr. Darij Zadnikar in skupina Laibach.

30. maja zvečer je skupina Laibach pred Gradom Tivoli uprizorila enourno glasbeno-zvočno soarejo s prvotno zasedbo skupine.

Postavitev razstave: Lilijana Stepančič, Ana Kogovšek, Laibach.
Dela na razstavi so iz arhivov Laibacha, Darka Pokorna, Srečka Bajde, Barbare Borčić, Škuc Foruma, RTV Slovenije in fotografov Borisa Cvetanovića, Dragana Papića, Janeja Štravsa, Nikolaja Pečenka, Antonija Živkovića, Siniše Lopojde in galerije Photon, iz zbirk Mednarodnega grafičnega likovnega centra, Neila Rectorja in Daniela Millerja in iz fototeke Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Medijski sponzorji razstave: Delo, Mladina, Radio Študent, City Magazine.

SPREMLJEVALNI RAZSTAVI

2010 Laibach
21. 4.−12. 5. 2010, Galerija Luwigana, Ljubljana
23. 4.−14. 5. 2010, Galerija 14, Bled

Že na prvih razstavah med letoma 1980 in 1984 je grafika predstavljala železni repertoar skupine. Zdaj se Laibach občasno vrača nazaj k temu mediju. Na razstavi 2010 LAIBACH je moč videti novejšo grafično produkcijo, bazirano na preteklih podobah vsestranske umetniške skupine Laibach. S svojo nenehno ustvarjalno svežino še zmeraj utirjajo pot za branje likovnih podob, tudi za mlajšo generacijo, rojeno po letu 1980.

DR. ALEXEI MONROE O RAZSTAVI

 



Kvartet–štirje bienali v zrcalu grafičnih listov

21. 1.−28. 3. 2010

KUSTOS René Block

Razstava predstavlja grafične mape štirih bienalov (Hamburg 1985, Sydney 1990, Istanbul 1995, Cetinje 2005) z več kot osemdesetimi grafičnimi deli šestdesetih znanih in uveljavljenih umetnikov z vsega sveta in zrcali razvoj umetnosti zadnjih dvajset let. Grafične mape pomenijo svojevrsten umetniški in tudi umetnostnozgodovinski dosežek, saj prikazujejo razvoj grafičnih tehnik in njihovo vpetost v kontekst sodobnega ustvarjanja. Predstavljajo umetnike različnih generacijskih in geografskih okolij ter tako rušijo meje in spodbujajo nadaljnjo komunikacijo in ustvarjalne možnosti, kar reproducirana, razmnožena in distribuirana umetnost tudi prinaša. Razstavo sta pripravila Mednarodni grafični likovni center in Edition Block iz Berlina.

Halil Altindere, Love it or Leave it, 2005. (Cetinje 2005)

Maaria Wirkkala, Unaccompanied Luggage, 1995.
(Istanbul 1995)


UMETNIKI
Hamburg 1985
Joseph Beuys, KP Brehmer, John Cage, Robert Filliou, Nam June Paik, André Thomkins, Lawrence Weiner, Emmett Williams
Sydney 1990
Dennis Adams, Barbara Bloom, KP Brehmer, Janet Burchill, John Cage, Tony Cragg, Rosalie Gascoigne, Richard Hamilton, Ilya Kabakov, Allan Kaprow, Bjørn Nørgaard, Nam June Paik, Sarkis, Julian Schnabel, Rosemarie Trockel, Peter Tyndall, Ken Unsworth, Ben Vautier, Boyd Webb, Lawrence Weiner, Emmett Williams
Istanbul 1995
Ayşe Erkmen, Rebecca Horn, Alfredo Jaar, Ilya Kabakov, Per Kirkeby, Komar & Melamid, Olaf Metzel, Tatsuo Miyajima, Aydan Murtezaoğlu, Nam June Paik, Sarkis, Serge Spitzer, Rosemarie Trockel, Ken Unsworth, Lawrence Weiner, Richard Wentworth, Maaria Wirkkala
Cetinje 2005
Marina Abramović, Nevin Aladağ, Halil Altindere, Maja Bajević, Luchezar Boyadjiev, Danica Dakić, Braco Dimitrijević, Ayşe Erkmen, Jakup Ferri, Mona Hatoum, Edi Hila, Irwin, Sanja Iveković, Šejla Kamerić, Gülsün Karamustafa, Vlado Martek, Aydan Murtezaoğlu,
Oliver Musovik, Dan Perjovschi, Marjetica Potrč, Anri Sala, Bülent Şangar, Sarkis, Erzen Shkololli, Nedko Solakov, Mladen Stilinović, Raša Todosijević, Jelena Tomašević, Milica Tomić, Jalal Toufic

Nam June Paik, Fluxband, 1985, (Hamburg 1985).

Allan Kaprow, Yard, 1990, (Sydney 1990).


Edition Block je leta 1966 v Berlinu ustanovil René Block. René Block je ena najznamenitejših osebnosti sodobne umetnosti, kustos in galerist, ki že od vsega začetka sodeluje z zanimivimi in uveljavljenimi ustvarjalci. Edition Block je danes ugledna založba
in galerija z eno najpomembnejših zbirk grafičnih del in multiplov sodobne umetnosti, med njimi so dela Josepha Beuysa, Marcela Broodthaersa, Johna Cagea, Richarda Hamiltona, Nam June Paik in drugih.

DOGODKI OB RAZSTAVI

Javna vodstva: René Block, Božidar Zrinski in mag. Breda Škrjanec.